smrt je smrt samo kadar je brezsmiselna
smrt je smrt, samo kadar je samo smrt. kadar ni za njo nobenega smisla. samo brezsmiselna smrt je prava smrt.
le takšni smrti lahko sledi pravo vstajenje.
če ne umremo, in to zares, ne moramo biti v polnosti predani milosti. Kajti bili bi ji predani samo z vsem življenjem, ne pa tudi z vso smrtjo.
Problem je, da kristjani pozabljamo na Jezusovo smrt, in bi radi govorili le o vstajenju in veselju in takih rečeh. Brez smrti ni vstajenja. Brez nesmisla se ne moremo predati smislu.
Smrt. Vstajenje. To je 'živeti na velikonočni način'. To je bistvo krščanstva. Umreti in biti obujen - v stvarnost onkraj smrti (in življenja).
Kaj pa s hrepenenji in željami?
smrt. vstajenje.
in ni res, da se kristjan ogiba smrti. Šele s smrtjo se lahko konstituira. Ni res, da zanika lepoto smrti. Šele on smrt objame kot prijateljico (pa ne zaradi upanja na večnost) pač pa zaradi poguma in norosti. In zaobjame, kar se da. In potem je samo še samo potrjevanje. Samo še JA.
Milost pa je življenje vstajenja. Vse je milost. Vse je božja milost. In kdor se oklepa življenja, kot da ga drži za jajca, se hkrati zapira za božjo milost, ki pride, ko se zgolj predamo. Tudi skrbi.
kaj pa božič?
Bog je med nami. Ni neko oddaljeno upanje. V naši smrtni stvarnosti je bog navzoč ali morda celo navzočnost sama. Oznanjamo, da se je rodil odrešenik. In ni toliko pomembno, da je odrešenik, kot to, da ker se je rodil (torej postal eno z našo stvarnostjo), je odrešenik. Vsak, ki je z mano, me odrešuje. In če oznanjamo, da je božja resničnost takšna, kakršna moja, potem nisem več sam. In skupaj z mano umre. Bog je na križu umrl. Vsi možni upi (ne samo moji) so mrtvi. Vsaka želja je mrtva. Na križu. Nihče ne premaga smrti, razen tisti, ki gre njej naproti in skoznjo. Še Bog (ali pač kdorkoli), ki mu bi lahko bili 'foušeni', da ne trpi, da mu je bolje kot meni, je z mano v dreku. Je totalno z mano.
Bog je mrtev. Tako kot jaz. Ni torej instance, ki bi bila višje od mene, razen smrti, v katero smo vsi potopljeni. Kaj pa naprej od teh danosti? Svoboda. Brez smrti vseh hierarhij svoboda ni mogoča, razen za tistega, ki je na vrhu in ki nad njim ni več hierarhije.
Bog je mrtev. Tako kot jaz.
Bog na križu. Nikogar ni, ki bi mu lahko zavidal, da je na boljšem od mene. Nikogar. Nikogar. Niti boga. To spoznanje je ključno. Zavidanje je lažno. Smrt je nad vsem. In le, če se prepustimo smrti, se lahko prepustimo tudi milosti (stvarnosti), ki je onkraj smrti. To je velika noč. In potem ni več smrti. Ker je že v polnosti bila. (pa ne govorim toliko o časovnosti, kot o neke druge vrste zaporedju)
Tvojo smrt oznanjamo, Gospod, in tvoje vstajenje slavimo!
Kristjan ni nekdo, ki zaupa v neke ideale. Je po milosti obujen.
Pa kaj pomeni ta milost? Predvsem to, da ni od mene, pač pa da je 'meni', da se me tiče, da mi je dana, sicer od drugod, ampak radikalno konkretna v moji resničnosti. Milost je vse, za kar nisem zaslužen.
Vera je velikonočna ali pa je ni.
Če bi bilo krščanstvo zaupanje in čaščenje nekih idealnih oseb, bogov, v čem je drugačno od ostalih religij? Čaščenje, molitev, darovanja...
Drugačno je v tem, da gre do smrti. In čez njo.
In kaj lahko sledi? Budov smeh.
To je smeh, ki se smeji z vsem in hkrati vsemu. Pa ne (samo!) zaradi absurdnosti bivanja, ampak zaradi radostnosti obstoja potem, ko smo vse imaginarije prešli in smo samo še v bivanju. Smejati s 'z vsem' - mar ni to ljubezen?
Pa boste rekli, da so mračna ta razmišljanja. Da, mračna do smrti. Ampak... potem pa pride potiho, kakor potok ali kakor tišina, milost, ki je nova stvarnost in ki se zanjo vedno znova odločamo. Razpeti med zemljo in nebo.
in ne razumite me napak, da gre za megalomanska dejanja ali afekte. V končni fazi gre (morda) za kakav, ki sem ga danes zjutraj pripravil bratu za zajtrk in ki sem vanj nadrobil koščke kruha.
le takšni smrti lahko sledi pravo vstajenje.
če ne umremo, in to zares, ne moramo biti v polnosti predani milosti. Kajti bili bi ji predani samo z vsem življenjem, ne pa tudi z vso smrtjo.
Problem je, da kristjani pozabljamo na Jezusovo smrt, in bi radi govorili le o vstajenju in veselju in takih rečeh. Brez smrti ni vstajenja. Brez nesmisla se ne moremo predati smislu.
Smrt. Vstajenje. To je 'živeti na velikonočni način'. To je bistvo krščanstva. Umreti in biti obujen - v stvarnost onkraj smrti (in življenja).
Kaj pa s hrepenenji in željami?
smrt. vstajenje.
in ni res, da se kristjan ogiba smrti. Šele s smrtjo se lahko konstituira. Ni res, da zanika lepoto smrti. Šele on smrt objame kot prijateljico (pa ne zaradi upanja na večnost) pač pa zaradi poguma in norosti. In zaobjame, kar se da. In potem je samo še samo potrjevanje. Samo še JA.
Milost pa je življenje vstajenja. Vse je milost. Vse je božja milost. In kdor se oklepa življenja, kot da ga drži za jajca, se hkrati zapira za božjo milost, ki pride, ko se zgolj predamo. Tudi skrbi.
kaj pa božič?
Bog je med nami. Ni neko oddaljeno upanje. V naši smrtni stvarnosti je bog navzoč ali morda celo navzočnost sama. Oznanjamo, da se je rodil odrešenik. In ni toliko pomembno, da je odrešenik, kot to, da ker se je rodil (torej postal eno z našo stvarnostjo), je odrešenik. Vsak, ki je z mano, me odrešuje. In če oznanjamo, da je božja resničnost takšna, kakršna moja, potem nisem več sam. In skupaj z mano umre. Bog je na križu umrl. Vsi možni upi (ne samo moji) so mrtvi. Vsaka želja je mrtva. Na križu. Nihče ne premaga smrti, razen tisti, ki gre njej naproti in skoznjo. Še Bog (ali pač kdorkoli), ki mu bi lahko bili 'foušeni', da ne trpi, da mu je bolje kot meni, je z mano v dreku. Je totalno z mano.
Bog je mrtev. Tako kot jaz. Ni torej instance, ki bi bila višje od mene, razen smrti, v katero smo vsi potopljeni. Kaj pa naprej od teh danosti? Svoboda. Brez smrti vseh hierarhij svoboda ni mogoča, razen za tistega, ki je na vrhu in ki nad njim ni več hierarhije.
Bog je mrtev. Tako kot jaz.
Bog na križu. Nikogar ni, ki bi mu lahko zavidal, da je na boljšem od mene. Nikogar. Nikogar. Niti boga. To spoznanje je ključno. Zavidanje je lažno. Smrt je nad vsem. In le, če se prepustimo smrti, se lahko prepustimo tudi milosti (stvarnosti), ki je onkraj smrti. To je velika noč. In potem ni več smrti. Ker je že v polnosti bila. (pa ne govorim toliko o časovnosti, kot o neke druge vrste zaporedju)
Tvojo smrt oznanjamo, Gospod, in tvoje vstajenje slavimo!
Kristjan ni nekdo, ki zaupa v neke ideale. Je po milosti obujen.
Pa kaj pomeni ta milost? Predvsem to, da ni od mene, pač pa da je 'meni', da se me tiče, da mi je dana, sicer od drugod, ampak radikalno konkretna v moji resničnosti. Milost je vse, za kar nisem zaslužen.
Vera je velikonočna ali pa je ni.
Če bi bilo krščanstvo zaupanje in čaščenje nekih idealnih oseb, bogov, v čem je drugačno od ostalih religij? Čaščenje, molitev, darovanja...
Drugačno je v tem, da gre do smrti. In čez njo.
In kaj lahko sledi? Budov smeh.
To je smeh, ki se smeji z vsem in hkrati vsemu. Pa ne (samo!) zaradi absurdnosti bivanja, ampak zaradi radostnosti obstoja potem, ko smo vse imaginarije prešli in smo samo še v bivanju. Smejati s 'z vsem' - mar ni to ljubezen?
Pa boste rekli, da so mračna ta razmišljanja. Da, mračna do smrti. Ampak... potem pa pride potiho, kakor potok ali kakor tišina, milost, ki je nova stvarnost in ki se zanjo vedno znova odločamo. Razpeti med zemljo in nebo.
in ne razumite me napak, da gre za megalomanska dejanja ali afekte. V končni fazi gre (morda) za kakav, ki sem ga danes zjutraj pripravil bratu za zajtrk in ki sem vanj nadrobil koščke kruha.
