občutljivost je cilj
to je dobro, to je slabo. to je prav in to narobe. obstaja dobro, h kateremu stremimo...
če gledaš na ta način, potem si umišljaš lastne predstave o tem, kaj je dobro. Če o dobrem govoriš kot o cilju.
so ljudje, ki delajo dobro, in taki, ki delajo slabo, praviš. dobrost je postavljena kot bistveno, kot smoter, kot merilo življenja. nekaj je dobro, pravi ustaljena paradigma.
jaz pa bi razmišljal drugače. zakaj bi kdo deloval slabo? če pa je slabo?
slutim (in slutim možnost, da to slutnjo dokažem), da je v razmišljanju o dobrem kot nečem luknja.
če je dobro tisto, ki je merilo, bistvo in smoter vsega, zakaj ne bi vsi počeli dobrega? mar ne počnem vedno tega, kar v tistem trenutku smatram kot dobro?
če torej smatramo dobro za relevanten poudarek, smoter - v čem je problem, ki ga rešuje dobro (problem namreč mora biti, če naj ga stremljenje za dobrim reši)? v čem mi lahko merilo dobro pomaga?
dobro je samo po sebi tako abstraktno, da se zdi, kot da nima pravice do samostojnega obstoja - da naj obstaja bolj kot pridevnik. Dobro je vsekakor dobro. Zato ni dobro, da ga še posebej označujemo kot 'dobro', kot bistveno. Zato se mora naša pozornost usmeriti k čemu drugemu, bolj relavantnemu za naše življenje in doživljanje in delovanje.
če torej dobro ni relevantno zaradi imanentne brezsmiselnosti pojma, razmislimo o rabi dobrega in se ustavimo pri njej. kakšno delovanje predvideva paradigma dobrega?
presojanje dobrega..
presojanje - če govorimo o sodbi med dvema poloma (dobrim in slabim/vsem ostalim). če in ker pa ta dva pola odstranimo, tudi o sodbi več ne moremo govoriti, ampak se spustimo še nižje (ali višje, kakor hočete). presojanje predvideva tri udeležence: merilo, merjena/sojena (zunanja) dejstva in recimo še človeka, ki presoja. če odpravimo merilo, nam ostanejo le še dejstva in človek v povezavi z njimi.
tako pridemo do tega, da je relavanten le še človek/oseba in njemu bolj ali manj tuje in neznane zunanje okoliščine/dejstvenost/vse ostalo. nič ni dobro. obstaja le (ne)razmerje med tema dvema entitetama.
in če smo prej, ko smo še mislili, da je dobro relevantno, govorili o presojanju dobrega, o presojanju, kaj je dobro, moramo zdaj govoriti o občutljivosti. O občutljivosti za svet. za ljudi. o občutljivosti naše zavesti. občutljivost zavesti kot najvišje dobro.
globina zavesti. globina duha. občutljivost za svet. O, glasbeniki, veliki skladatelji in dirigenti, slikarji, umetniki, pisatelji, pesniki, modroslovci - filozofi, veliki teologi, plesalci!,...
zdaj ko smo opustili moralno presojanje kot merilo za to, kdo je dober človek, smo spoznali, da je globočina in občutljivost duha tista, ki šteje.
(seveda ta pripelje tudi do tega, kar smo nekoč imenovali 'moralno ravnanje', ampak tega nima za moralno, ampak za vedno globlje resnično)
če gledaš na ta način, potem si umišljaš lastne predstave o tem, kaj je dobro. Če o dobrem govoriš kot o cilju.
so ljudje, ki delajo dobro, in taki, ki delajo slabo, praviš. dobrost je postavljena kot bistveno, kot smoter, kot merilo življenja. nekaj je dobro, pravi ustaljena paradigma.
jaz pa bi razmišljal drugače. zakaj bi kdo deloval slabo? če pa je slabo?
slutim (in slutim možnost, da to slutnjo dokažem), da je v razmišljanju o dobrem kot nečem luknja.
če je dobro tisto, ki je merilo, bistvo in smoter vsega, zakaj ne bi vsi počeli dobrega? mar ne počnem vedno tega, kar v tistem trenutku smatram kot dobro?
če torej smatramo dobro za relevanten poudarek, smoter - v čem je problem, ki ga rešuje dobro (problem namreč mora biti, če naj ga stremljenje za dobrim reši)? v čem mi lahko merilo dobro pomaga?
dobro je samo po sebi tako abstraktno, da se zdi, kot da nima pravice do samostojnega obstoja - da naj obstaja bolj kot pridevnik. Dobro je vsekakor dobro. Zato ni dobro, da ga še posebej označujemo kot 'dobro', kot bistveno. Zato se mora naša pozornost usmeriti k čemu drugemu, bolj relavantnemu za naše življenje in doživljanje in delovanje.
če torej dobro ni relevantno zaradi imanentne brezsmiselnosti pojma, razmislimo o rabi dobrega in se ustavimo pri njej. kakšno delovanje predvideva paradigma dobrega?
presojanje dobrega..
presojanje - če govorimo o sodbi med dvema poloma (dobrim in slabim/vsem ostalim). če in ker pa ta dva pola odstranimo, tudi o sodbi več ne moremo govoriti, ampak se spustimo še nižje (ali višje, kakor hočete). presojanje predvideva tri udeležence: merilo, merjena/sojena (zunanja) dejstva in recimo še človeka, ki presoja. če odpravimo merilo, nam ostanejo le še dejstva in človek v povezavi z njimi.
tako pridemo do tega, da je relavanten le še človek/oseba in njemu bolj ali manj tuje in neznane zunanje okoliščine/dejstvenost/vse ostalo. nič ni dobro. obstaja le (ne)razmerje med tema dvema entitetama.
in če smo prej, ko smo še mislili, da je dobro relevantno, govorili o presojanju dobrega, o presojanju, kaj je dobro, moramo zdaj govoriti o občutljivosti. O občutljivosti za svet. za ljudi. o občutljivosti naše zavesti. občutljivost zavesti kot najvišje dobro.
globina zavesti. globina duha. občutljivost za svet. O, glasbeniki, veliki skladatelji in dirigenti, slikarji, umetniki, pisatelji, pesniki, modroslovci - filozofi, veliki teologi, plesalci!,...
zdaj ko smo opustili moralno presojanje kot merilo za to, kdo je dober človek, smo spoznali, da je globočina in občutljivost duha tista, ki šteje.
(seveda ta pripelje tudi do tega, kar smo nekoč imenovali 'moralno ravnanje', ampak tega nima za moralno, ampak za vedno globlje resnično)
