problem znamenja
to razumem kot božje znamenje, praviš...
"nisem bil/a sprejet/a na faks. to razumem kot znamenje, da me Bog kliče drugam".
znamenje naj bi bilo božje v smislu, da nam ga je Bog poslal, da bi prek njega (prek znamenja) spoznali, kakšna je božja volja za nas.
problem znamenja pa je v tem, da moram to, kar naj bi bilo v znamenju božjega (to sta njegov izvor (Bog pošlje znamenje) in njegov smisel (Bog ve za smisel, ki naj bi ga znamenje razodevalo)) nujno generirati jaz sam; sam moram nekaj sprejeti/razumeti kot božje znamenje (npr.: to, da nisem bil sprejet na faks, je znamenje) in prav tako si sam razlagam, kakšno naj bi bilo božje sporočilo za tem znamenjem (je znamenje, da me Bog kliče drugam).
(globoka in iskrena ponižnost (pred Bogom), brez katere naj ne bi razumeli in kot Božjega sprejeli nobenega znamenja, pa je morda samo samoopravičevanje in samokaznovanje za zločin, ki ga še bomo zagrešili, ko se bomo postavili na mesto Boga.)
kaj je v tem praktično problematičnega? to, da neki okoliščini in njeni interpretaciji s tem, ko jo razumemo kot znamenje z določenim pomenom, pripišemo božjo nevprašljivost, božjo absolutnost. Takšno razumevanje pa rezultira v odsotnosti kritičnega presojanja pri zadevah, povezanih z nekim znamenjem, saj se Boga ne more (in ne sme) prevpraševati. In tudi v odsotnosti kritičnega presojanja nasploh, saj v kolikor obstaja nekaj takega kot (prej opisano) znamenje - logično sklepanje, kritično presojanje nima absolutne vrednosti, ampak ima večjo vrednost naša samovoljnost (ki določa in razlaga znamenja).
morda se zdi, da v resničnih situacijah ta 'problem znamenja' ni tako očiten ali pa radikalen ali krut, kot ga prikažejo zgornje povedi, a to niti ni tako pomembno, saj gre za raziskovanje narave oz. ideje znamenja.
znamenje naj bi bilo božje v smislu, da nam ga je Bog poslal, da bi prek njega (prek znamenja) spoznali, kakšna je božja volja za nas.
problem znamenja pa je v tem, da moram to, kar naj bi bilo v znamenju božjega (to sta njegov izvor (Bog pošlje znamenje) in njegov smisel (Bog ve za smisel, ki naj bi ga znamenje razodevalo)) nujno generirati jaz sam; sam moram nekaj sprejeti/razumeti kot božje znamenje (npr.: to, da nisem bil sprejet na faks, je znamenje) in prav tako si sam razlagam, kakšno naj bi bilo božje sporočilo za tem znamenjem (je znamenje, da me Bog kliče drugam).
(globoka in iskrena ponižnost (pred Bogom), brez katere naj ne bi razumeli in kot Božjega sprejeli nobenega znamenja, pa je morda samo samoopravičevanje in samokaznovanje za zločin, ki ga še bomo zagrešili, ko se bomo postavili na mesto Boga.)
kaj je v tem praktično problematičnega? to, da neki okoliščini in njeni interpretaciji s tem, ko jo razumemo kot znamenje z določenim pomenom, pripišemo božjo nevprašljivost, božjo absolutnost. Takšno razumevanje pa rezultira v odsotnosti kritičnega presojanja pri zadevah, povezanih z nekim znamenjem, saj se Boga ne more (in ne sme) prevpraševati. In tudi v odsotnosti kritičnega presojanja nasploh, saj v kolikor obstaja nekaj takega kot (prej opisano) znamenje - logično sklepanje, kritično presojanje nima absolutne vrednosti, ampak ima večjo vrednost naša samovoljnost (ki določa in razlaga znamenja).
morda se zdi, da v resničnih situacijah ta 'problem znamenja' ni tako očiten ali pa radikalen ali krut, kot ga prikažejo zgornje povedi, a to niti ni tako pomembno, saj gre za raziskovanje narave oz. ideje znamenja.
