kot da me je takrat kaj manj

kaj počnete, ko niste z ljudmi? Kot da takrat

pa nisem, kot da sem kaj manj.

Kaj ste, ko niste z ljudmi? 

Zanimivo je videti človeka brez družbe sedečega v Ljubljani. On je takrat, medtem ko ga med drugimi ni. Ampak tega drugi ne vejo. Ne vejo ne tega, da ga ni, ne tega, da je. No, pa kakorkoli, gre za to, da... Toliko časa se sprehajamo gor in dol - in kaj v tem času? Naj že kdo problematizira s tem svetim časom! Kaj takrat, kaj naj človek takrat razmišlja! Kje je. Seveda je na pločniku, ampak kje med ljudmi? Kje med samim seboj. Kje s svojo besedo? Hočem le, da bi se zavedali, da človek tudi takrat obstaja. Oz, še najbolj obstaja takrat (seveda ne, ampak v tem primeru ja)

Mar razmišlja o lučkah za novoletno smreko?? Ne vem, a če razmišlja o tem, naj kar. 

Kaj pa če razmišlja o razmišljanju, kaj pa, če je zafrustriran z mislijo; če ga misel frustrira? 

Kdo je bolj iskren (načeloma, mislim, ali tako, v povprečju); ta, ki se sam s sabo naglas meni, ali ta, ki ne ve, kam bi s svojimi mislimi, ko ni kolega za pogovor? Kam naj skrije. Da jih ne bo kdo (še najbolj pa on sam) slučajno videl. 

Misliti o pomarančah, npr., in o tem, kako so dobre. 

Ali pa misliti o tem, kako sem sam, recimo.

Pogovarjanje s samim seboj se šteje (tako, med ljudmi) za zanimivo ali čudno, posebno. 

Kaj zaboga pa naj počnem?!

Kot da takrat, ko pa ni nikogar, pa nimam želje govoriti. Aa, za to gre, zdaj vidim. Za to gre, da so takrat izpolnjeni vsi pogoji za moj idealni pogovor: Jaz govorim. 

Jah, seveda se pogovarjam sam s seboj, tako v mislih, mi pravijo. 

Kako v mislih, v tistih mislih, ki so misli zgolj v toliko, v kolikor so besedne misli? Potem pa povej misel. Šele, kar je mišljeno, ali bolje: rečeno, to postane 'reč', 'stvar', dejanskost.

Bog je tako ustvaril svet, da je rekel: tako bodi. A reči je moral! To pomeni, da je človek (oz. ravno obratno, saj veste). Človek ustvari tako, da (nujno tudi) misli, oz. še bolje: samo kar besedno misli, kar ubesedi, kar pove.

Zato je Bog rekel: Bodite vode nad in pod obokom. Ker je moral reči. Šele takrat je prišlo v zavest. Šele takrat je nastalo. Šele ko je človek poimenoval stvari, so nastale. (saj veste, tisto iz 1Mz 2 o tem, da je poimenoval živali in vse ustvarjeno)