vse zaradi identitete!
vsak misli, da je nekaj posebnega, a tega ne upa nikomur povedati.
ker on ni poseben na način, da smo vsi posebni, na način, da 'vsak je unikat'. ne, če bi bilo tako, ne bi bil prav nič poseben, bil bi enako unikat kot vsi ostali. vsak pa zase verjame, da je izmed vseh poseben na način, na katerega ni nihče drug poseben, oz. na način, da so v primerjavi s to drugačnostjo vsi drugi enaki. (a tega, kot rečeno, drugim, manj posebnim, ne upa priznati).
takšni, kot smo, nismo zato, ker bi želeli biti takšni, ampak zgolj zato, ker nočemo bit takšni, kot so drugi.
nisem glasbenik prvotno zato, ker me glasba navdušuje, ampak ker se mi zdi, da drugih ne navdušuje toliko.
ne razmišljam o svetu in sploh vsem, ker bi me to tako zanimalo, ampak ker se mi dozdeva, da drugih ne oz. jih manj.
nisem priden,
nisem srečen,
nisem nesrečen,
nisem razpuščen,
nisem samosvoj,
nisem karsižebodi!
ker to in ono, ampak da bi bil nekaj (drugega)...
če bi stvari počel zaradi njih samih, ali zaradi neke koristi, ki mi jo prinaša, nisem svoboden; ne želim jaz, ampak namesto mene hoče korist. zato hočemo magari največjo neumnost, da smo le svobodni v hotenju, v tem pa je vsa svoboda.
ker če ne hočem jaz, v čem potem sploh še obstajam?
(O tem ve največ povedati Podpodni človek.)
(no, potemtakem tudi tale blogopis ni kaj prida vreden, ker noče sporočati, ampak identificirati)
zdi pa se (!), da gre vsa ta stvar z 'vse zaradi idntitete' samo do tja, do koder gre misel. samo do konca misli se moram misliti kot drugačnega. tako da upanje ostaja..
ker on ni poseben na način, da smo vsi posebni, na način, da 'vsak je unikat'. ne, če bi bilo tako, ne bi bil prav nič poseben, bil bi enako unikat kot vsi ostali. vsak pa zase verjame, da je izmed vseh poseben na način, na katerega ni nihče drug poseben, oz. na način, da so v primerjavi s to drugačnostjo vsi drugi enaki. (a tega, kot rečeno, drugim, manj posebnim, ne upa priznati).
takšni, kot smo, nismo zato, ker bi želeli biti takšni, ampak zgolj zato, ker nočemo bit takšni, kot so drugi.
nisem glasbenik prvotno zato, ker me glasba navdušuje, ampak ker se mi zdi, da drugih ne navdušuje toliko.
ne razmišljam o svetu in sploh vsem, ker bi me to tako zanimalo, ampak ker se mi dozdeva, da drugih ne oz. jih manj.
nisem priden,
nisem srečen,
nisem nesrečen,
nisem razpuščen,
nisem samosvoj,
nisem karsižebodi!
ker to in ono, ampak da bi bil nekaj (drugega)...
če bi stvari počel zaradi njih samih, ali zaradi neke koristi, ki mi jo prinaša, nisem svoboden; ne želim jaz, ampak namesto mene hoče korist. zato hočemo magari največjo neumnost, da smo le svobodni v hotenju, v tem pa je vsa svoboda.
ker če ne hočem jaz, v čem potem sploh še obstajam?
(O tem ve največ povedati Podpodni človek.)
(no, potemtakem tudi tale blogopis ni kaj prida vreden, ker noče sporočati, ampak identificirati)
zdi pa se (!), da gre vsa ta stvar z 'vse zaradi idntitete' samo do tja, do koder gre misel. samo do konca misli se moram misliti kot drugačnega. tako da upanje ostaja..
