nihče nam ni povedal

pa vendar ne verjamete, da ti čudni in bizarni (zaradi tišine in šumenja) trenutki ne vplivajo na vašo večnost?

vse je res! le da nas niso opozorili... Imeli smo idol, nekaj... - bilo je in še vedno kot da je - nekaj, kar ima vrednost in je dobro in obstane. Zato smo pozabili na srce, ki je zato umiralo, ne da bi vedelo, da umira zadnjič.

niso nam povedali! hinavci. ali pa niso vedeli? morda sploh niso doživeli takšne sreče - morda si niso upali ne živeti, ne umreti, ne vedeti - morda sploh niso umrli?

ni garantov, da boš še kdaj enak, da bo Bog še kdaj Prihodnost. sreča se vendar nekje mora nehati in se začnejo spomini? ja. =
v življenju najprej gledamo naprej - kot otroci smo želeli postati veliki in srečni - (Bog je Prihodnost, a kot tak zelo Sedanji), potem se nekaj zgodi, potem pa gledamo nazaj, saj naprej več ne moremo... Kaj je tisto, kar se zgodi?  Ja, očitno to, da Prihodnosti več ne moremo zreti, ker smo Prihodnost že doživeli.
to, kar si imel za večno... zdaj gledaš nazaj, da bi videl Prihodnost - pa dobro veš, da to ne gre...


tudi spomin se izprazni (na spomin res ne smemo računat!) - petkrat, desetkrat te ogreje, enajstič je hladen kot nasprotje tega, kar je bil.

pa menda ne boste rekli, da je življenje pač življenje, kakršno pač že - sveto in neprecenljivo že v tem da je? otrok, mladenič, mož, starec, vdovec - vse enako vredno, vse enako smiselno?!

Grki so poznali veličastje in lepoto telesa, in niso se je bali. Mi pa smo posvetili vse življenje in mu dali smisel zunaj njega, in tako je vse življenjsko postalo (ne)pomembno, ali vsaj - enako pomembno.

mlada ljubezen, zaljubljenost, lepota telesa, intimnosti, rojevanje otrok... ne moremo nečemu dati vrednosti, ne da bi s tem nekaj drugega razvrednotili.

ja, zato smo pozabili na srce - ker je bilo nekaj vrednega, kar ni bilo srce.