škoda, ki jo povzroča Bog
koliko škode naredi Bog.
Bog (oz. ideja o Bogu) naredi veliko škode.
Balet – kakšna je vloga Boga v baletu.
Swing – kakšna je vloga Boga v swingu?
Problem krščanske vzgoje
Krščanska vzgoja stremi za idealom moralno popolnega človeka
– dobrega človeka, katerega predstavniki so svetniki (ali celo Bogo-človek JK).
Otrok naj bo dober in moralen, kar v praksi pomeni priden. Pridnost kot najvišja vrlina.
To je problem. "Važno, da si priden". So Zapovedi, in njihovo (ne)upoštevanje je merilo (ne)sreče., življenja/smrti.
Najvišja 'vrlina', 'vrednota' naj bo raje globočina duha,
občutljivost zavesti, svoboda ustvarjanja!
Problem krščanske vzgoje je tudi postavljanje (za otroka navideznega, umišljenega, domišljijskega) Boga na prvo mesto otrokove lestvice vrednot. Prvi problem je že v tem, da je ta Bog za otroka umišljen, drugi problem je, da bo zaradi Boga nujno čutil pripadnost Bogu in se s tem (na najvišji stopnji vrednotenja in dojemanja, ker Bog pač po definiciji spada med 'najvišje') ločeval od onih, ki te pripadnosti ne izkazujejo (Ne-kristjani). Še večji problem pa je v tem, da otrok morda prvinsko čuti drugače - Bog mu je tujek. Zakaj bi imel Boga, ko pa imam Mamo in Atija? Namesto Boga naj bo raje postavljena vrednota doma, družine. Vsaj v (zgodnjem) otroštvu.
Problem trpljenja:
Krščanstvo prevrednoti trpljenje iz nesmisla v diskurz Vstalega Križanega, velike noči.. V tem smislu postane posameznikovo
trpljenje (v laičnem razumevanju) ključno za odrešenje, zveličanje.
Iz teologije posvečenega trpljenja (Vstali Križani) potegne
zaključek: trpljenje je absolutno neizogibno. Da (bi lahko rekli). Ampak ne
vsako trpljenje. To je problem. Ker smo posvetili (neizogibno, ontološko,
absolutno) trpljenje, smo za neizogibno (in nujno potrebno) označili vse
trpljenje, s katerim se soočamo. A trpljenje je v mnogih primerih le prehodna
faza, le pokazatelj težave, konflikta, frustracije – ki pa se jo da rešiti.
Npr. trpljenje starejših
- osamljenost, občutek nekoristnosti, brezperspektivnost, nerazumevanje
s strani okolice… Zdi se, da je trpljenje v starosti pač v neki meri neizogibno
dejstvo. A ni res. Naše razumevanje
in vrednotenje starosti, starih ljudi in staranja povzroča posledice, ki jih
doživljamo.
Če je Bog (tak kot pač je - večen, najpomembnejši, edini, pravi, prvi, popoln, in obstaja na-sebi, pač obstaja,), potem ni prostora za moje srce. Ker obstaja Nekaj, nisem pozoren na svoje srce. Dejanski problem. Bog nas s svojo na-sebnostjo, s tem, da obstaja 'sam zase', ne da bi ga moral jaz misliti, nujno oddalji od našega srca. Ker potem mislim tako: Moje srce trpi, ampak je Bog, tako da to ni problem. Ne! Čuvaj srce, kot da boga ni, kot da skrbiš za Boga. To je velika nevarnost, ampak tu mi je ni uspelo dobro opisat, nekje drugje jo bom.
...
...
...
Problem je pa tudi v tem, da se res zdi, da Bog ne more delati škode, saj je vendar Bog, saj je vendar Dobri. Pa saj škode ne dela Bog, ampak naša ideja o njem. Bog je tako ali tako nadbivajoči.
Treba je reči, da je Bog res sposoben slabih stvari - govorimo o pojavni obliki Boga, ki je prisotna v našem življenju. A če rečemo, da je ideja Boga na nekaterih področjih škodljiva, s tem še ne obtožujemo vernikov za zlobneže. Dokler ne veš, nisi kriv.
Kakšna je vloga Boga v swingu? To vprašanje naj nam zrcali odsev nespačenega razumevanja Boga. Boga, ki ne more biti dejstvo. Ampak kvečjem Naddejstvo.
