ker je o srcu še premalo pesmi

prebral sem intervju z Andrejem Capudrom v sobotni prilogi dela. Počutim se bolj živo.

ali ni on prvi, ki je rekel, da bolj resni moški prvo ljubezen kot spomin in moč ohranjajo in gojijo celo živjlenje?

ali niso pisatelji naši preroki?

ali ne bo dovolj moralizma!?

čuvati otroško srce. pa ne tako, da ostane otroško, ampak tako, da ostane srce.

gojiti spoštovanje do čustev in doživetij. do odnosov. kljub temu, da je sploh vse sama zmeda, in da smo že zdavnaj pozabili na naše nadaljevanje in kaj smo bili - dajmo, uredimo misli in čustva, ali vsaj pojmo in pesnimo o njih!

nekatere stvari je prepovedano napisati naglas. pa ne zato, ker bi bile nespodobne, ampak ker bi se preveč razgalili in ne bi več mogli hoditi po mestu brez vrečke na glavi.

zdi se mi, da me to, da sem se dal prikleniti na oznako Katoličan, zavira v rasti. Želim biti katoličan AndrejCapuderStyle, ne pa kako bolj ozko in enogledno.

Kriščanski moralizem, ki sem ga v celoti zavrnil, me je pripeljal do tega, da ničesar več nisem jemal za pomembno. Oh, kako ne maram krščanskega moralizma! (A spričo tega sovraštva sem zanemaril tudi načelnost kot je). In načelnost bi morala biti opevana vrednota - pa vsi opevajo samo svetost, o načelnosti - je že kdo pel pesmi?

Zasvojenost z internetom nas ubija. Kot osebe. A ni potrebno uporabljati interneta. Že samo dejstvo obstoja in delovanja nas postavlja pred dejstvo: “Na voljo ti je vse”. Kdaj bomo našli ljudi za pogovor.

Ni vsaka družba dobra. Človek naj stremi po kvalitetni družbi. To je družba, v katerem raste intelektualno, čustveno, duhovno in sploh - kot oseba. Ta vrednota je zapostavljena (če pa že, je interpretirana v nagnusno moralistični obliki: ‘dobra družba’).

Ste že kdaj pomislili, kako nekoristno je prebit čas na fakulteti (zaradi novega načina sveta)?
Ali pa: kako nas je Vsakdanjost ubila? In še nekaj naj povem (pa sem že kdaj). Zakaj smo prisiljeni kovati kratke stavke, ko se tako kdaj srečamo? Pa pravi on: Kako si? Pa jaz: Gre… Kako grdo sem zatajil srce, ki je vse kaj več kot potrjevanje vsakdanjosti v njeni časovni (ne)razsežnosti. Kako grdo sem zatajil sebe. Pa temu ne boste rekli greh? Ne?

Dajmo, pozdravimo se in si ne domišljajmo, da bomo o drugu zvedeli kaj več kot to, da živi in da že to, da smo se pozdravili, napravlja naše bivanje bolj polno.

Če naj bo Kristus zadnja beseda, ki jo izrečem, naj bo takrat to tudi prvikrat.