pišite, da ne boste pozabili življenja
pišite, da ne boste pozabili svojega življenja. zapišem naj misli, razmišljanja, občutke, da - o čustvih! - saj nihče ne bo pomnil namesto mene. Če ne bom zapisal, pa bom potem zato pozabil, ne bo tega pomnil nihče - ni živi Bog ne.
Marcel Štefančič, jr. (ki napiše po več knjig na leto) je dejal, da piše zato, da ne pozabi.
O ozkosti in nevrednosti naših misli.
To sem hotel napisati, kako so naše vsakdanje misli ozke (in nečimrne). Pa saj je težko drugače? Pa je mogoče ves čas misliti - in čutiti! - tako, kakor gre dostojanstvu srca in globočinam duše? Težko. O čem govorim Govorim o tem, da sem oni dan za nekaj trenutkov mislil, da sem jo videl (pa se je izkazalo drugače), in kako sem videl, kako mi je bilo jasno! da nočem biti takšnih (ne-)misli, ko bi se srečala. Da te misli niso vredne mojega srca, da niso vredne ne mojega časa, ne mojih oči, kaj ne čutenja.
Pa če sem takrat bil bolj tako, kakor bi bil nekdo, ki bi iskreno govoril, ko bi ga vprašali, kako je, "gre", pa če sem mislil o čem, kot je nekaj takega, da ni vredno niti toliko, kolikor je vreden neumen klepet.
Hotel pa bi napisati o tem, kako večino časa mislimo tako ozko (pa tu ne mislim tako, kot bi rekel: slabi smo - kako mislimo ozko!, ampak kot bi rekel, Hevreka! ozko mislimo). Kdaj pa so naše misli kakor del srca? Zdi se, da zjutraj, ko smo še ravnokar sanjali - ko so v sanjah stvari imele določen vpliv na to, kako se počuti srce. Morda samo nekaj sekund še mislimo široko, globoko in srčno, potem pa na srce pozabimo. Zjutraj včasih, da, zvečer bolj ne.
Potem pa sem hotel zapisati še nekaj.
Aa, o tem, da sem videl, kako živimo v svetu (tj. duhu), v katerem se ne more nič zgoditi. Bral sem neko povest, zgodbe, pač, nič posebnega, a vendar menda kot resnične - izpred druge vojne. In v tistih zgodbah se nekaj dogaja - se ljudje srečujejo in spreminjajo. Tam se kaj zgodi. In kako tuj - a kako svetal! - se mi je zdel oni svet.
Priznali boste, da veste, o čem govorim.
Morda pa ne gre za svet in za duha, pač pa za stanje, za fazo v posameznikovem razvoju.
Morda pa...
Marcel Štefančič, jr. (ki napiše po več knjig na leto) je dejal, da piše zato, da ne pozabi.
O ozkosti in nevrednosti naših misli.
To sem hotel napisati, kako so naše vsakdanje misli ozke (in nečimrne). Pa saj je težko drugače? Pa je mogoče ves čas misliti - in čutiti! - tako, kakor gre dostojanstvu srca in globočinam duše? Težko. O čem govorim Govorim o tem, da sem oni dan za nekaj trenutkov mislil, da sem jo videl (pa se je izkazalo drugače), in kako sem videl, kako mi je bilo jasno! da nočem biti takšnih (ne-)misli, ko bi se srečala. Da te misli niso vredne mojega srca, da niso vredne ne mojega časa, ne mojih oči, kaj ne čutenja.
Pa če sem takrat bil bolj tako, kakor bi bil nekdo, ki bi iskreno govoril, ko bi ga vprašali, kako je, "gre", pa če sem mislil o čem, kot je nekaj takega, da ni vredno niti toliko, kolikor je vreden neumen klepet.
Hotel pa bi napisati o tem, kako večino časa mislimo tako ozko (pa tu ne mislim tako, kot bi rekel: slabi smo - kako mislimo ozko!, ampak kot bi rekel, Hevreka! ozko mislimo). Kdaj pa so naše misli kakor del srca? Zdi se, da zjutraj, ko smo še ravnokar sanjali - ko so v sanjah stvari imele določen vpliv na to, kako se počuti srce. Morda samo nekaj sekund še mislimo široko, globoko in srčno, potem pa na srce pozabimo. Zjutraj včasih, da, zvečer bolj ne.
Potem pa sem hotel zapisati še nekaj.
Aa, o tem, da sem videl, kako živimo v svetu (tj. duhu), v katerem se ne more nič zgoditi. Bral sem neko povest, zgodbe, pač, nič posebnega, a vendar menda kot resnične - izpred druge vojne. In v tistih zgodbah se nekaj dogaja - se ljudje srečujejo in spreminjajo. Tam se kaj zgodi. In kako tuj - a kako svetal! - se mi je zdel oni svet.
Priznali boste, da veste, o čem govorim.
Morda pa ne gre za svet in za duha, pač pa za stanje, za fazo v posameznikovem razvoju.
Morda pa...
