otroški ateizem odraslih
Folk (študentje, pa verjetno tudi dijaki in odrasli) je totalno pozabil na Boga! (pa ne mislim tako, kot bi govoril: "Slabi so, pozabili so na Boga!", ampak dejansko so pozabili, oz. celo jih ni nihče pravilno uvedel v sámo problematiko Boga).
Boga (ki ga zatorej očitno zavračajo) si še vedno predstavljajo poenostavljeno kot mitološko bitje z belo brado (ali pa kot namišljenega prijatelja Jezusa). Takšnega B/boga (no, pa četudi brez brade) ni težko zavreči in v zvezi z njim biti 'ateist'. -
Kdo pa bo mlade uvedel v globino problema Boga kot problema biti, smisla, celosti, osebe, danosti, drugega in drugosti, odgovornosti, absolutnega, pa tudi artikuliranega ateizma...? Pa v mnoge probleme, ki so se 2000 let kalili in artikulirali ravno v krščanski misli (logos, beseda, odnos med duhom in materijo, mislijo in telesom...)...
Morda pa hočem reči tole: Že v redu, da ne priznavate Boga, a priznavajte vsaj problem Boga.
- Pa saj, ko rečem priznavanje Boga, mislim pravzaprav na priznavanje problema Boga, saj je Bog nekako vedno le v povezavi s problemom (življenja, itd.), je vedno del problema (Boga), če ne drugače, kot rešitev tega problema.
(In tako - razmišljam zdaj - ne le, da ne priznavajo problema Boga (ja, imate prav: tudi brez Boga se zdi, da se da misliti problem); zdi se, da niso zmožni priznavati (in prepoznavati!) problema (življenja) sploh)
Da, za to gre: indiferentnost do vsega, pri čemer je v tem "vsem" najbolj problematično to, da sem spada tudi tisto prvo in najbolj lastno. (Torej sploh ne gre za Boga, ampak za Problem)
Boga (ki ga zatorej očitno zavračajo) si še vedno predstavljajo poenostavljeno kot mitološko bitje z belo brado (ali pa kot namišljenega prijatelja Jezusa). Takšnega B/boga (no, pa četudi brez brade) ni težko zavreči in v zvezi z njim biti 'ateist'. -
Kdo pa bo mlade uvedel v globino problema Boga kot problema biti, smisla, celosti, osebe, danosti, drugega in drugosti, odgovornosti, absolutnega, pa tudi artikuliranega ateizma...? Pa v mnoge probleme, ki so se 2000 let kalili in artikulirali ravno v krščanski misli (logos, beseda, odnos med duhom in materijo, mislijo in telesom...)...
Morda pa hočem reči tole: Že v redu, da ne priznavate Boga, a priznavajte vsaj problem Boga.
- Pa saj, ko rečem priznavanje Boga, mislim pravzaprav na priznavanje problema Boga, saj je Bog nekako vedno le v povezavi s problemom (življenja, itd.), je vedno del problema (Boga), če ne drugače, kot rešitev tega problema.
(In tako - razmišljam zdaj - ne le, da ne priznavajo problema Boga (ja, imate prav: tudi brez Boga se zdi, da se da misliti problem); zdi se, da niso zmožni priznavati (in prepoznavati!) problema (življenja) sploh)
Da, za to gre: indiferentnost do vsega, pri čemer je v tem "vsem" najbolj problematično to, da sem spada tudi tisto prvo in najbolj lastno. (Torej sploh ne gre za Boga, ampak za Problem)
In tako se zgodi, da množice ljudi - začenši z 'upornimi' dijaki in študenti, ki potem prerastejo v odrasle, (pa tudi tisti odrasli, ki so to že od prej) preživijo življenje v nekakšnem otroškem
ateizmu, misleč, da so dediči in soborci razsvetljenstva, v bistvu pa so dediči
falirane predstavitve problema Boga s strani Cerkve in države (šole), ali pa lastne omejenosti z uporom staršem, Bogu, tradiciji, Cerkvi, ali komur pač že.
Proti odraslemu in artikuliranemu ateizmu pa vsaj v tem prispevku ne nastopam, ter ga do neke mere, kot prizadetost od Boga (čeprav od njegove odsotnosti), celo zagovarjam - kot smrt Boga. Takšnega ateizma, ki se zdi, da ga je bil kot eden redkih zmožen nositi kvečjemu Nietzsche, tu ne problematiziram - vsaj v povezavi z omenjenim problemom ne. (Problematiziram pa ga tule.)
Uh, koliko je še problemov na tem področju; na področju, da, vzgoje in izobraževanja.
