Oranžne pomaranče

zakaj večina mladih gleda v prihodnost z vprašanjem: kako se bom preživljal, kaj bom po poklicu, …

zdi se, da takšno vprašanje predpostavlja vnaprejšnjo zavest o neki določeni, sorazmerno smiselni prihodnosti, ki je prav tako sorazmerno neodvisna od samo-uresničitve tega človeka.

bolj malo pa bi se jih še pred tem vprašanjem vprašalo: kako bom rešil svet, kako se bom uresničil

kako bom u-smislil sebe in svet.

da, tako je. vprašujejo se: kaj boš po poklicu, kaj boš študiral, kaj delal,… Kot da smo (mladi, pri dvajsetih!) že sprejeli, da je življenje trajanje in da moramo to trajanje uspešno in nekako pač prestati! Življenje pa (vsaj mlademu – morda) ni trajanje, ampak je nedoločenost, odkrivanje, osmišljevanje, izgrajevanje, najdevanje, naslanjanje. Življenje pa mladega človeka kliče, da svet spremeni tako, da ne bo več brez-vezen.

kot da bom lahko živel izven družbene realnosti, ki je politična realnost – ki kolikor je neko stanje, ni nič večnega, je spreminjaje – in ki od mene radikalno terja od-govor.

(tu ne bom o tem, kako smo od predmeta Državljanska vzgoja in etika v glavnem vedno odhajali povsem hladni in pomirjeni - namesto vznemirjeni in goreči - v odkrivanju krivic in iskanju rešitev. Tega niti omenil ne bom.)

oni pa se vprašujejo: kaj boš po poklicu (seveda, da se to vprašujejo, kaj pa naj se vprašujejo – o barvah pomaranče? To itak vemo – oranžna)

No, samo to, da – Da! Šola je to! – mlade vzgajajo/mo v apolitične posameznike, ki želijo lepo preživeti življenje.

Noben jih ne sooča s tem, da so pač poklicani rešiti svet. In s tem mislim točno to.

Kaj boš po poklicu? Stevardes