Jordan, Sam, Žiga in Marko na kavi
Ravnokar sem zaključil s poslušanjem podcasta, posnetka pogovora med Jordanom B. Petersonom, Samom Harrisom, in Douglasom Murraya, ki se je odvil lanskega julija v Dublinu. 118 minut udeleženosti v dobrohotnem odkrivanju resnice. Dve uri vzvišenega lebdenja v z Logosom napolnjenem etru. En večer prisluškovanja resnici.
Tako naj bi zgledal dialog! Zdaj razumem, zakaj gre Crnkoviču v nos, da lahko javno sfero napolnjuje kar vsakršen, oziroma bolje: nikakršen govor - kričavo blebetanje. To blebetanje lahko namreč preglasi glasove razuma, kakršne sem ravnokar poslušal.
Zdaj pa razumem tudi, zakaj dr. Turk pravico do svobode govora tako trmasto brani. Še posebej, ker je Crnkovič s steklino ozmerjal ravno tisto od strani v občutljivem vprašanju svobode govora, ki praviloma potegne kratko. Oziroma drugače: Ker je pihal v jadra ravno tisti politični ideologiji, ki bi - ja, ni dvakrat za reči! - mikrofon iz rok vzela ravno super-artikuliranim Petersonu, Harrisu in Murrayu.
Ko sem poslušal to trojico, sem si mislil: Temu se reče dialog! Takšni (in bolj ali manj edinole takšni) razpravljalski in intelektualni kalibri bi morali napolnjevati javno razpravo. Ostali bi preprosto poslušali in z religiozno ponižnostjo srkali vase resnico, ki bi se z nedvoumnostjo Platonovih dialogov prelivala v nas iz replik razpravljalcev.
Tudi s pomočjo manipulativnih orodij, ki nam jih ponuja sodobna tehnologija, ki je na področju izražanja stališč omogočila demokratičnost, ali bolje, zastopanost brez primere, moramo ustvariti takšno dinamiko, ki bo iz množice glasov znala poiskati najrazumnejše glasove. Brez možnosti učinkovitega prepoznavanja glasov razuma institut svobode govora v času družabnih omrežij namreč izgublja svoj plemeniti sij. Morda lahko celo - parodoksalno - škodi demokratičnemu procesu.
Zato je danes treba ljudi vzgajati k temu, da ne izrazijo svojega mnenja, če se jim zdi, da to ni posebej izdelano ali nima posebne dodane vrednosti v javni razpravi, in da namesto tega raje podprejo tista mnenja, predvsem pa tiste razpravljalce, ki se jim kažejo kot razumni in zaupanja vredni. Danes je pač nevarno, da boš slišan, četudi si bolj ali manj neumen. Tega pa si ne želi niti (pogojno) neumni, ki govori, niti ostali, ki so po nesrečnem naključju soočeni z njegovim govorom.
Ja - zakaj pa ne! Demokratičnost ni toliko v tem, da imajo vsi člani družbe do vseh pomembnih družbenih vprašanj izdelana stališča, pač pa prej v tem, da v razpravi predstavljena stališča glede pomembnih družbenih vprašanj skupaj predstavljajo bolj ali manj vse člane družbe.
Oblikuje se nov, globalni, visoko intelektualni javni forum. Doživljamo tako rekoč nove Atene. Kaj se pa ve, morda pa nisem bil kot poslušalec zgoraj opevane razprave nič drugega kot eden od likov v najbolj mokrih sanjah starogrških utemeljiteljev dialektične metode in demokracije. Počutil sem se že tako.
Tako naj bi zgledal dialog! Zdaj razumem, zakaj gre Crnkoviču v nos, da lahko javno sfero napolnjuje kar vsakršen, oziroma bolje: nikakršen govor - kričavo blebetanje. To blebetanje lahko namreč preglasi glasove razuma, kakršne sem ravnokar poslušal.
Zdaj pa razumem tudi, zakaj dr. Turk pravico do svobode govora tako trmasto brani. Še posebej, ker je Crnkovič s steklino ozmerjal ravno tisto od strani v občutljivem vprašanju svobode govora, ki praviloma potegne kratko. Oziroma drugače: Ker je pihal v jadra ravno tisti politični ideologiji, ki bi - ja, ni dvakrat za reči! - mikrofon iz rok vzela ravno super-artikuliranim Petersonu, Harrisu in Murrayu.
 |
| Peterson, Murray, Harris |
Ko sem poslušal to trojico, sem si mislil: Temu se reče dialog! Takšni (in bolj ali manj edinole takšni) razpravljalski in intelektualni kalibri bi morali napolnjevati javno razpravo. Ostali bi preprosto poslušali in z religiozno ponižnostjo srkali vase resnico, ki bi se z nedvoumnostjo Platonovih dialogov prelivala v nas iz replik razpravljalcev.
Čudež v Dublinu
Tako se je zgodilo tudi na tem pogovornem večeru. Ko je Peterson proti koncu pogovora povabil občinstvo, da z močjo aplavza odločijo, ali v zadnjem, tako imenovanem "Q&A" delu večera, želijo besedo tudi zase, ali pa jim je ljubše, da sogovorniki na odru nadaljujejo debato brez njihovih vprašanj, je ob omembi slednje možnosti več tisočglava množica navdušeno zavreščala in tako nakazala: Ne želimo si besede! Vi govorite! Vi se sprašujte! Vi veste več! Vi nam povejte! - Kako pomenljivo, kako dragoceno, kako redko! Le poglejte si to čudo.Rešitev je v moraliziranju
Moja osebna razrešitev te navidezne napetosti je precej preprosta. Itak, da držim z dr. Turkom. Pravica do svobode govora je civilizacijski dosežek. Ampak to ni dovolj. Natanko isti dosežek nas lahko pokoplje, če ga ne bomo varovali pred tem, da bi smoter tega instituta (in ta je odkrivanje Resnice v njenem najglobljem, z etično noto nabitem pomenu) počepnil pred golo instrumentalnostjo instituta. Pred tem, da bi govorili (v eter), ker lahko govorimo (v eter).Ne želimo si besede! Vi govorite! Vi se sprašujte! Vi veste več! Vi nam povejte! - Kako pomenljivo, kako dragoceno, kako redko!Tega pa ne bomo dosegli z zakonskim omejevanjem svobode govora, pač pa z negovanjem vrednote dialoga, takorekoč z "vero v dialog" in nenazadnje z vrednotenjem intelektualnih hierarhij. Ja, šele, ko bomo prostor na javnem forumu (beri: na socialnih omrežjih) državljani odmerjali glede na artikuliranost, širokoglednost, modrost in tudi glede na formalne nazive govorca, bomo lahko iz te tako opevane svobode iztisnili največ. Rešitev je v moraliziranju, ne pa v sankcioniranju.
Tudi s pomočjo manipulativnih orodij, ki nam jih ponuja sodobna tehnologija, ki je na področju izražanja stališč omogočila demokratičnost, ali bolje, zastopanost brez primere, moramo ustvariti takšno dinamiko, ki bo iz množice glasov znala poiskati najrazumnejše glasove. Brez možnosti učinkovitega prepoznavanja glasov razuma institut svobode govora v času družabnih omrežij namreč izgublja svoj plemeniti sij. Morda lahko celo - parodoksalno - škodi demokratičnemu procesu.
Zato je danes treba ljudi vzgajati k temu, da ne izrazijo svojega mnenja, če se jim zdi, da to ni posebej izdelano ali nima posebne dodane vrednosti v javni razpravi, in da namesto tega raje podprejo tista mnenja, predvsem pa tiste razpravljalce, ki se jim kažejo kot razumni in zaupanja vredni. Danes je pač nevarno, da boš slišan, četudi si bolj ali manj neumen. Tega pa si ne želi niti (pogojno) neumni, ki govori, niti ostali, ki so po nesrečnem naključju soočeni z njegovim govorom.
Ja - zakaj pa ne! Demokratičnost ni toliko v tem, da imajo vsi člani družbe do vseh pomembnih družbenih vprašanj izdelana stališča, pač pa prej v tem, da v razpravi predstavljena stališča glede pomembnih družbenih vprašanj skupaj predstavljajo bolj ali manj vse člane družbe.
Pravi dialog je brezobziren
Verjeti v dialog pa navsezadnje pomeni tudi to, da si upaš sogovornika povabiti k temu, da se utiša. Na primer tako: "To si že povedal, to sem že slišal. O tem prosim bodi zdaj tiho." (Morda pa je potrebno Crnkovičev poziv k utišanju desnice razumeti v tem benevolentnem smislu?) Sogovornik bi se v veri v plemenite cilje sogovornika na takšno prošnjo odzval: "Oprosti, da sem se ponavljal. Imaš glede tega vprašanja morda ti kakšno zanimivo misel?" In vse to brez vsakega cinizma! Celo obratno. Ravno tovrstna replika lahko krepi tovarištvo med razpravljalcema. Sam sem celo mnenja, da sta oba razpravljalca sogovorniku dolžna pomagati utemeljevati njegovo stališče, če je to v njuni moči.Verjeti v dialog pa navsezadnje pomeni tudi to, da si upaš sogovornika povabiti k temu, da se utiša.Ja, ta sokratsko-platonski patetični način razpravljanja je še posebej v času, ko je osnovni predpogoj kakovostnega dialoga - vera v skupni smoter pogovora - redka dobrina, še toliko bolj dobrodošel, saj daje jasno zagotovilo, da je omenjeni predpogoj izpolnjen. Hkrati pa je lahko to tudi posebna oblika satire vseh dialogov, ki tega predpogoja ne priznavajo in ga zato tudi ne izpolnijo.
Nove Atene
Nove tehnologije radikalno spreminjajo dinamiko javnega foruma kot enega ključnih demokratičnih institutov. Sprememba pa gre v dve smeri: Je že res, da se na Twitterju in drugod pasejo nepregledne množice neartikuliranih barbarov, ki nižajo nivo javne razprave. (Čeprav je potrebno opozoriti, da se ravno omejitev znakov in brezosebnost pisane besede lahko izkažeta kot največji blagoslov za logično razpravljanje). A prek YouTuba in različnih aplikacij za poslušanje podcastov doživljamo nič manj kot razcvet ultra-kakovostnih in poglobljenih razprav in predavanj, ki za seboj vlečejo milijone (še posebej mladih) poslušalcev.Oblikuje se nov, globalni, visoko intelektualni javni forum. Doživljamo tako rekoč nove Atene. Kaj se pa ve, morda pa nisem bil kot poslušalec zgoraj opevane razprave nič drugega kot eden od likov v najbolj mokrih sanjah starogrških utemeljiteljev dialektične metode in demokracije. Počutil sem se že tako.
