Neiskrenosti v bran
"Onadva sta takšna, kot sta. Sta zvesta sebi, iskrena. Ona pa je hinavka." - Ne, Lea je bila pač preveč iskrena, saj je napačno ocenila kontekst (oziroma mikrofon), v katerega se je izrekala, Zala in Gašper pa sta prek glasbe svojo resnico odmerila na način in v obsegu, ki ustreza naravi odnosa glasbenika do svoje publike. Z iskrenostjo sem imel nato opravka še v ponedeljek, ko sem si ogledal še njuno gostovanje v oddaji "Dobro jutro". Počutil sem se utesnjujoče. Pa ne zaradi Zale in Gašperja. Onadva sta zakon, pa tudi voditeljica je bila čisto okej. Utensnjeval me je občutek, da je bilo v etru, v imaginarni skupnosti, ki smo jo tvorili gledalci, voditeljica in glasbenika, pričakovanje, da bosta gosta do voditeljice - iskrena. Ne! Prosim, ne!
Vem, da je pogrevanje stvari, ki so se zakuhale zdaj že predvčerajšnjim, lahko že neokusno, a vseeno nam lahko služijo kot iztočnica za zanimivo razpravo o iskrenosti. Zgoraj opisani mini-konflikti so namreč posledice nerazjasnenega statusa iskrenosti v javni sferi, pa tudi sicer. Spontanost, nenarejenost, navsezadnje pristnost in iskrenost so sodobni ekvivalent moralnega dobrega. "Le zakaj bi bil neiskren," te vpraša superego, ko te novinar sprašuje po nečem osebnem. "Ali imaš kaj za skrivat, ali kaj? Saj itak nikogar in ničesar ne obsojajo." - Ne. Ne gre za obsojanje. Gre za (ne)prepoznavanje svetosti posameznikove intime. In gre za vprašanje premišljenega odmerjanja resnice glede na naravo odnosa.
Italijanski filozof Umberto Galimberti ta imperativ, "ničesar skrivati" in "ne sramovati se ničesar", pripisuje duhovom konformizma in standardizacije, bojda značilnim za moderne družbe. Pravi, da le-ti poskušajo "osvetliti vsako skrivnost, saj mora biti vsakdo viden vsakomur, da bi že v kali zatrli kakršnokoli ponotranjenost, kot bi šlo za oviro, vsako zadržanost, kot bi šlo za izdajo, prostovoljno razkazovanje samega sebe pa velja za dokaz lojalnosti, če ne celo za znamenje duševnega zdravja." (Umberto Galimberti, Miti našega časa, str. 143) Te metafore prav mogoče odzvanjajo prepričljivo, a morda ima agenda iskrenosti vendarle manj zarotniške motive in gre preprosto za to, da nas še ni doletela kakšna javno odmevna in prepričljiva argumentacija v bran "neiskrenosti". Morda gre preprosto za to, da še nismo brali Ihana.
Dr. Ihan piše, da v osmi božji zapovedi "ne gre za splošno prepoved laganja [...], ampak se prepoved nanaša zgolj na laganje v formalnem postopku sodbe, s katero (in kadar) želi skupnost ugotoviti resnico. Bog kot nadčasni varuh skupnosti posamezniku izrecno prepoveduje zgolj laganje v formalnem postopku Božje sodbe [v sodnem postopku, op. B.P.], ne omenja pa na primer neformalnega laganja v vsakdanjem življenju. Bog torej ne pravi: 'Ne laži!', kot je sicer prepričana večina ljudi ob hitrem naštevanju zapovedi, ampak "Ne laži!' velja samo za določene okoliščine, ki so navadno pomembne za življenje skupnosti. V drugih primerih pa je odločitev o razmerju med lažjo in resnico prepuščena občutku posameznika, ne da bi se sinajski Bog s tem kaj pretirano ukvarjal." (Alojz Ihan, Deset božjih zapovedi)
"[T]o igralstvo sploh ni nekaj negativnega in nizkotnega, ampak nasprotno - s tovrstnim igralstvom lahko človek najbolj kompleksno izraža svojo lastno voljo, svojega lastnega duha - v nasprotju z na primer živalmi, ki so sprijaznene s svojo naravno danostjo in v vsakem trenutku nezaigrano izražajo vso svojo resnico. Možnost igranja, izbiranja resnice ter tudi njenega skrivanja in celo laganja je ekskluziven človeški privilegij, ki je eden od osnovnih elementov človekove svobode. Kaj je namreč bolj človeško - pasivno se sprijazniti s svojo naravno danostjo ali nasprotno, manikirati, mazati, lakirati, stilizirati in kreirati svojega osebnega duha, ki je po preoblikovanju pravzaprav mnogo bolj naš in oseben, kot pa tisto, kar je naša naravna, 'nepotvorjena' danost."
Zato bi bilo tudi prav, da spustimo pričakovanja glede iskrenosti, in da denimo glasbenikov, kot sta Zala in Gašper, ne sprašujemo, kakšni so, na primer, njuni osebni motivi za nastanek pesmi in podobno. Če neko vprašanje ni vulgarno ali tako ali drugače sovražno, še ne pomeni, da ni neprimerno. Upoštevati moramo vsaj še kriterij spoštovanja posameznikove duševne intime. Prav pa bi bilo tudi, da rehabilitiramo narejenost, glumaštvo in neiskrenost kot povsem ustrezen odziv na vprašanja s prekomernimi teritoritorialnimi pretenzijami nad našo lastno intimo.
- Iskrenost kot obče veljavni ideal je pasé. Zdaj je čas za - večjo ali manjšo - zaupljivost. In priznajte, da je že sama misel na besedo "zaupljivost" na nek način blagodejna, topla in človeška.
Vem, da je pogrevanje stvari, ki so se zakuhale zdaj že predvčerajšnjim, lahko že neokusno, a vseeno nam lahko služijo kot iztočnica za zanimivo razpravo o iskrenosti. Zgoraj opisani mini-konflikti so namreč posledice nerazjasnenega statusa iskrenosti v javni sferi, pa tudi sicer. Spontanost, nenarejenost, navsezadnje pristnost in iskrenost so sodobni ekvivalent moralnega dobrega. "Le zakaj bi bil neiskren," te vpraša superego, ko te novinar sprašuje po nečem osebnem. "Ali imaš kaj za skrivat, ali kaj? Saj itak nikogar in ničesar ne obsojajo." - Ne. Ne gre za obsojanje. Gre za (ne)prepoznavanje svetosti posameznikove intime. In gre za vprašanje premišljenega odmerjanja resnice glede na naravo odnosa.
 |
| Čaj |
Italijanski filozof Umberto Galimberti ta imperativ, "ničesar skrivati" in "ne sramovati se ničesar", pripisuje duhovom konformizma in standardizacije, bojda značilnim za moderne družbe. Pravi, da le-ti poskušajo "osvetliti vsako skrivnost, saj mora biti vsakdo viden vsakomur, da bi že v kali zatrli kakršnokoli ponotranjenost, kot bi šlo za oviro, vsako zadržanost, kot bi šlo za izdajo, prostovoljno razkazovanje samega sebe pa velja za dokaz lojalnosti, če ne celo za znamenje duševnega zdravja." (Umberto Galimberti, Miti našega časa, str. 143) Te metafore prav mogoče odzvanjajo prepričljivo, a morda ima agenda iskrenosti vendarle manj zarotniške motive in gre preprosto za to, da nas še ni doletela kakšna javno odmevna in prepričljiva argumentacija v bran "neiskrenosti". Morda gre preprosto za to, da še nismo brali Ihana.
Pomešali smo iskrenost in resnicoljubnost
Že od malih nog in prvih razredov verouka sem verjel, da se lagati pač ne sme. Da je treba tako rekoč vedno in povsod govoriti resnico. Idealist in naivnež, kakršen sem, sem ta prepričanja dokončno opustil šele nedavno, ob branju fantastičnega poglavja v prav takšni knjigi Alojza Ihana, Deset božjih zapovedi. V razdelku o osmi božji zapovedi Ihan z argumentacijo, ki si zasluži naziv klasična, razloži, da je prevajanje zapovedi "Ne pričaj po krivem!" v zapoved "Ne laži!" neustrezno. Da ne drži vode. Zaradi pomenske nabitosti esejistovih izvajanj mi prosim ne zamerite obsežnejšega citiranja.Dr. Ihan piše, da v osmi božji zapovedi "ne gre za splošno prepoved laganja [...], ampak se prepoved nanaša zgolj na laganje v formalnem postopku sodbe, s katero (in kadar) želi skupnost ugotoviti resnico. Bog kot nadčasni varuh skupnosti posamezniku izrecno prepoveduje zgolj laganje v formalnem postopku Božje sodbe [v sodnem postopku, op. B.P.], ne omenja pa na primer neformalnega laganja v vsakdanjem življenju. Bog torej ne pravi: 'Ne laži!', kot je sicer prepričana večina ljudi ob hitrem naštevanju zapovedi, ampak "Ne laži!' velja samo za določene okoliščine, ki so navadno pomembne za življenje skupnosti. V drugih primerih pa je odločitev o razmerju med lažjo in resnico prepuščena občutku posameznika, ne da bi se sinajski Bog s tem kaj pretirano ukvarjal." (Alojz Ihan, Deset božjih zapovedi)
Amoralnost naših identitet
Sinajskega Boga, oziroma "etičnih imperativov", ne zanima naša zgodba o nas samih. Imperativ k iskrenosti (nenazadnje tudi k spontanosti in nenarejenosti in kar je še takega) predpostavlja, da je posameznikova zgodba o njem samem nekakšna "resnica", ki jo zato v imenu zavračanja hipokrizije, zavračanja laganja, dolgujemo razkriti drugim. Ne, večina aspektov naše zgodbe o nas samih so pravzaprav subjektivne laži (ali subjektivne resnice, če vam je ljubše) in izjavljanje o njih je tako rekoč amoralno, saj nima neposredne povezave z dobrobitjo skupnosti. Ihan prepričljivo utemeljuje celo tezo, da je ravno ta svoboda pri kreiranju lastnih zgodb, vlog in "resnic", tisto najbolj človeško v človeku:"[T]o igralstvo sploh ni nekaj negativnega in nizkotnega, ampak nasprotno - s tovrstnim igralstvom lahko človek najbolj kompleksno izraža svojo lastno voljo, svojega lastnega duha - v nasprotju z na primer živalmi, ki so sprijaznene s svojo naravno danostjo in v vsakem trenutku nezaigrano izražajo vso svojo resnico. Možnost igranja, izbiranja resnice ter tudi njenega skrivanja in celo laganja je ekskluziven človeški privilegij, ki je eden od osnovnih elementov človekove svobode. Kaj je namreč bolj človeško - pasivno se sprijazniti s svojo naravno danostjo ali nasprotno, manikirati, mazati, lakirati, stilizirati in kreirati svojega osebnega duha, ki je po preoblikovanju pravzaprav mnogo bolj naš in oseben, kot pa tisto, kar je naša naravna, 'nepotvorjena' danost."
Zaupljivost je nova iskrenost
Ihan kot alternativo absolutnemu vrednotenju iskrenosti v naših medosebnih odnosih predlaga različne stopnje resnicoljubnosti, ki je ravno zaradi zavedanja, da je odmerjena v skladu s posameznikovim duhovnim odnosom do sogovornika, toliko bolj razkrivajoča. "S tem ko resnice drugega ne totaliziramo in je ne zahtevamo v celoti, damo sočloveku tudi priložnost, da nam z večjo ali manjšo mero zaupljivosti v izražanju svoje subjektivne resnice signalizira svoj trenutni duhovni odnos do nas." In nadaljuje: "Čim manj resnice od človeka izrecno zahtevamo, tem več njegove subjektivne resnice nam ostane na voljo za to, da nam jo prostovoljno, po občutku izraža in nam s tem pripoveduje več, kot je formalna vsebina njegove resnice."No, seveda potrebujemo formalni minimum resnicoljubnosti, in osma božja zapoved zahteva ravno to: tisto stopnjo resnicoljubnosti, ki je potrebna za vzdrževanje te ali one skupnosti ali odnosa. Kar je nad tem minimumom, pa je razkrivanje različne stopnje zaupljivosti, ki je v različnih kontekstih, skupnostih in odnosih pač različna. Zato v javnosti glede večine aspektov našega osebnega samodojemanja ni potrebno biti povsem "iskren". S tem bi namreč delali silo naši intimi, ki jo imamo po pravici za nekaj svetega, krhkega in občutljivega. Ustvarili bi boleč razkorak med (nizko) stopnjo zaupljivosti, ki jo gojimo do javnosti, in med (visoko) stopnjo resnicoljubnosti, ki se je manifestirala v naših odgovorih.Iskrenost kot obče veljavni ideal je pasé.
Zato bi bilo tudi prav, da spustimo pričakovanja glede iskrenosti, in da denimo glasbenikov, kot sta Zala in Gašper, ne sprašujemo, kakšni so, na primer, njuni osebni motivi za nastanek pesmi in podobno. Če neko vprašanje ni vulgarno ali tako ali drugače sovražno, še ne pomeni, da ni neprimerno. Upoštevati moramo vsaj še kriterij spoštovanja posameznikove duševne intime. Prav pa bi bilo tudi, da rehabilitiramo narejenost, glumaštvo in neiskrenost kot povsem ustrezen odziv na vprašanja s prekomernimi teritoritorialnimi pretenzijami nad našo lastno intimo.
- Iskrenost kot obče veljavni ideal je pasé. Zdaj je čas za - večjo ali manjšo - zaupljivost. In priznajte, da je že sama misel na besedo "zaupljivost" na nek način blagodejna, topla in človeška.
