Kaj je zdaj s tem neoliberalizmom
Včasih so mu rekli hudič, danes ga imenujemo neoliberalizem. Zlo, pač. Vsaj takšen vtis dobi človek, ko opazuje pojavljanje tega pojma v različnih kontekstih. Nisem še slišal, da bi mu kdo namenil kakšno prijazno besedo. Vsaj ne neposredno, v stilu: Ej, neoliberalizem, kul si. Kdo ali kaj je torej ta zagamani model in ali je res taka baraba?
Celotna izkušnja zasičenosti s temi povabili mi daje toliko bolj misliti tudi zato, ker tudi sam upravljam par takšnih strani in svoje prijatelje na način prijaznega vabila pravzaprav silim, da me podprejo z lajkom. "Kakšen prijatelj pa si, če me ne podpreš? Kdo me bo pa podprl, če ne ti?!" Pa ne, da si jaz tako mislim, ampak - ali si je ob vseh teh vabilih mogoče misliti kaj drugega?
Zakaj to omenjam? Gre za to, da je ločnica med tem, kaj je stvar medosebnih odnosov in kaj je stvar ekonomske sfere, vse manj jasna. Naša življenja in identitete se vse bolj lepijo na naše lastne ekonomske projekte. Vse, kar objavimo na svojem "pejđu", nato delimo na svojem profilu. Ha, nedavno sem svoj blog celo prenaslovil v "bla bla blaž" in tako korajžno vstopil v brendizacijo samega sebe. Tako rekoč: prodal sem se. No, jaz se že ne bi prodal za nek piškav drobiž, ne, ne. Prodal sem se za - kakšen lajk več in za okrepljen socialni kapital. Here we go: Neoliberalism at its finest!
Vse življenjske odločitve (od tega, kaj zjutraj pojem in kako se rekreiram, do tega, s kom se družim, katero knjigo berem, koga izberem za partnerja in kaj oblečem, ko grem ven) so dejansko investicije. Če so dobre, povečajo donos - v obliki socialnega kapitala, čustvene stabilnosti, telesne vzdržljivosti, protistresne odpornosti, intelektualnih sposobnosti, in tako prispevajo k življenjski uspešnosti. In, ha! Osebni dohodek nastopa kot vrsta donosa na vložen kapital. Jaz sem podjetje.
Klasična opredelitev delavca, ki del časa prodaja svojo delovno silo, se danes umika določitvi posameznika, ki je sam v sebi podjetje; ki prodaja sebi svoje čustvene, telesne in intelektualne sposobnosti, in jih spreminja v dohodek - ki mu nadalje omogoča možnost izboljšanja teh svojih sposobnosti. Pogojno rečeno smo vsi "s.p.-ji s 24-urnim delavnikom".
In najbolj zanimivo je to, da lahko to diagnozo življenja kot projekta, ki ga vodimo s podjetniško, strateško racionalnostjo, potrdimo z nečim, kar mi, milenijci, živo občutimo v našem dojemanju življenja. Za nas je namreč značilen strah, da bomo nekaj zamudili. Tako imenovani FOMO - "Fear Of Missing Out". Kaj, če bi ta trenutek lahko počel nekaj boljšega? Če bi lahko bil z neko bolj zanimivo osebo? Kaj, če se zdaj nekje dogaja nekaj bolj zanimivega? Kaj, če zamujam neko priložnost? Mar ni to najčistejši primer strateško-racionalnega mišljenja?
Pustimo na tem mestu na stran zahtevno vprašanje, zakaj pride do tega vzpona neoliberalne miselnosti in omenimo le to, da je vse skupaj povezano z depolitizacijo vsakdanjega življenja, z imunizacijo države (še posebej pa Evropske unije kot najbolj izpopolnjene oblike tehnokracije) na družbene pritiske. Ja, ko se politični procesi umaknejo, ostane prevladujoča oblika subjektivnosti - življenje posameznika.
Moja teza je, da smo ljudje - še posebej progresivci - prikrito hudo konservativni. Seveda, prosti čas starega kova izginja. Izginja delitev na (zagamano) delo in (sveti) prosti čas, o čemer sem na nek način že pisal. Včasih se mi zdi, da se še posebej levičarski "progresivci" nostalgično borijo za ohranitev (zagamanega) dela - in z njim za ohranitev (predneoliberalnega) prostega časa. Kaj pa če je stvar takšna, da je zaradi avtomatizacije potreb po neprijetnem delu vedno manj, vedno več pa je povpraševanja po kreativnem (in v končni fazi čustveno in intelektualno zahtevnem) delu?
Kaj pa če smo lahko veseli, da nas vse bolj okupira delo, ki nas veseli? Morda pa pomaga, če si namesto nekega oblikovalca (čeprav tudi to je lépo delo, prav res!) predstavljamo nekega humanitarnega delavca, ki ga njegova polna vpetost v svojo stvar ne razčlovečuje, pač pa obratno - osmišlja?
Kaj pa če danes ne gre več za izkušnjo delavčeve odtujenosti od lastne človečnosti, ki je v marksistični teoriji (posplošeno rečeno) rezultat njegove odtujenosti od produktov njegovih rok - in smo namesto tega priča "delavčevi" radikalni spojenosti z njegovim ekonomskim projektom? Kaj pa, če je levičarska marksistična progresiva nepripravljena na ta paradigmatski premik?
Kaj pa če so Pirati ravno zato nova Levica? Ker sprejemajo dejstvo neoliberalizma bolj zrelo, bolj "progresivno". Prihodnost neoliberalizma morda ni v tem, da se mu zoperstavimo, ampak v tem, da ga - udomačimo in se deloma nanj tudi privadimo.
Morda smo v prehodni fazi, ko na prosti čas, kakor so ga poznali naši starši in stari starši, gledamo z romantično nostalgijo. Seveda si nihče ne želi, da čustvena izčrpanost in aksioznost postaneta nekaj normalnega. Prav nihče. Ni potrebno, da tem silnicam, ki celoto našega življenja barvajo z barvo ekonomske racionalnosti, dopustimo, da škodijo našemu duševnemu blagru.
Morda gre le za to, da dopustimo, da ta retro koncepcija prostega časa odplava v zgodovno, novo vizijo življenja in ekonomije pa prilagodimo tako, da bodo naši (ekonomski) projekti - za katere bomo intimno angažirani! - in naše telesne in duševne potrebe usklajeni.
Morda gre tudi za to, da gledamo na popularne prakse meditacije, joge in druge načine za negovanje čustvenega, duševnega, intelektualnega in duhovnega zdravja z manj sumničavosti, češ da gre za luzersko predajo. Ne, morda gre za modro adaptacijo na spremenjene (in ne nujno poslabšane) okoliščine.
V končni fazi pa gre morda tudi za to, da neoliberalizmu, potem ko smo mu nataknili uzdo in ga udomačili ter se nanj navadili, damo kakšno bolj ljubko in manj osovraženo ime.
Neoliberalni FB prijatelji
V zadnjih mesecih mi moji Facebook prijatelji vedno pogosteje pošiljajo povabila, naj všečkam njihovo FB stran, na kateri predstavljajo svoje kvačkanje, pevski zbor, blog, dramski projekt, terapevtski inštitut, politično gibanje in vse ostalo, kar se da (ali pa ne da) registrirat na davčni upravi. V večini primerov ne všečkam. Oprosti, glej, sva Facebook prijatelja, ampak to še ne pomeni, da se bom javno izpostavil za tvoj srednje dober projekt.Celotna izkušnja zasičenosti s temi povabili mi daje toliko bolj misliti tudi zato, ker tudi sam upravljam par takšnih strani in svoje prijatelje na način prijaznega vabila pravzaprav silim, da me podprejo z lajkom. "Kakšen prijatelj pa si, če me ne podpreš? Kdo me bo pa podprl, če ne ti?!" Pa ne, da si jaz tako mislim, ampak - ali si je ob vseh teh vabilih mogoče misliti kaj drugega?
Zakaj to omenjam? Gre za to, da je ločnica med tem, kaj je stvar medosebnih odnosov in kaj je stvar ekonomske sfere, vse manj jasna. Naša življenja in identitete se vse bolj lepijo na naše lastne ekonomske projekte. Vse, kar objavimo na svojem "pejđu", nato delimo na svojem profilu. Ha, nedavno sem svoj blog celo prenaslovil v "bla bla blaž" in tako korajžno vstopil v brendizacijo samega sebe. Tako rekoč: prodal sem se. No, jaz se že ne bi prodal za nek piškav drobiž, ne, ne. Prodal sem se za - kakšen lajk več in za okrepljen socialni kapital. Here we go: Neoliberalism at its finest!
 |
| Žoga |
Neoliberalizem kot ideologija življenja
Neoliberalizem ni klasična politična ideologija, saj ne ponuja neke pozitivne politične identitete. Neoliberalizem ne kaže na neko svetlo vizijo prihodnosti. Deluje bolj kot etika vsakdanjega življenja, pravi dr. Primož Krašovec, iz čigar fantastičnih predavanj izhaja kar lepa bera tule zapisanih misli. Neoliberalizem je način racionalnosti. Neoliberalizem je v tem, da svoje življenje vodimo s strateško racionalnostjo z natančnim preračunavanjem koristi in tveganj, ki nam jih bo neko delovanje prineslo. Neoliberalizem ni toliko v dereguliranosti trga, kot je v tem, da v svojo investicijsko miselnost zajame celoto posameznikovega življenja.Vse življenjske odločitve (od tega, kaj zjutraj pojem in kako se rekreiram, do tega, s kom se družim, katero knjigo berem, koga izberem za partnerja in kaj oblečem, ko grem ven) so dejansko investicije. Če so dobre, povečajo donos - v obliki socialnega kapitala, čustvene stabilnosti, telesne vzdržljivosti, protistresne odpornosti, intelektualnih sposobnosti, in tako prispevajo k življenjski uspešnosti. In, ha! Osebni dohodek nastopa kot vrsta donosa na vložen kapital. Jaz sem podjetje.
Klasična opredelitev delavca, ki del časa prodaja svojo delovno silo, se danes umika določitvi posameznika, ki je sam v sebi podjetje; ki prodaja sebi svoje čustvene, telesne in intelektualne sposobnosti, in jih spreminja v dohodek - ki mu nadalje omogoča možnost izboljšanja teh svojih sposobnosti. Pogojno rečeno smo vsi "s.p.-ji s 24-urnim delavnikom".
In najbolj zanimivo je to, da lahko to diagnozo življenja kot projekta, ki ga vodimo s podjetniško, strateško racionalnostjo, potrdimo z nečim, kar mi, milenijci, živo občutimo v našem dojemanju življenja. Za nas je namreč značilen strah, da bomo nekaj zamudili. Tako imenovani FOMO - "Fear Of Missing Out". Kaj, če bi ta trenutek lahko počel nekaj boljšega? Če bi lahko bil z neko bolj zanimivo osebo? Kaj, če se zdaj nekje dogaja nekaj bolj zanimivega? Kaj, če zamujam neko priložnost? Mar ni to najčistejši primer strateško-racionalnega mišljenja?
Življenje
V 21. stoletju, pravi Krašovec, prostora ne napolnjujejo velike ideje tipa "revolucija" ali "kapitalizem", pač pa vsi govorimo o - življenju. Točno to! Osrednja kategorija je življenje. In to, kako ga živimo, kako tako rekoč upravljamo z njim.Pustimo na tem mestu na stran zahtevno vprašanje, zakaj pride do tega vzpona neoliberalne miselnosti in omenimo le to, da je vse skupaj povezano z depolitizacijo vsakdanjega življenja, z imunizacijo države (še posebej pa Evropske unije kot najbolj izpopolnjene oblike tehnokracije) na družbene pritiske. Ja, ko se politični procesi umaknejo, ostane prevladujoča oblika subjektivnosti - življenje posameznika.
Ali je to vse skupaj slabo?
Tisti, ki jim gre že v osnovi na živce to teženje z neoliberalizmom in s tem, kako se mu moramo na vse načine zoperstavljat, ste verjetno do tu prišli s precej načetimi živci. Morda tudi zato, ker neoliberalizem, kot sem prikazal v uvodu, v javnem diskurzu nastopa kot nekaj slabega. Pa je res?Moja teza je, da smo ljudje - še posebej progresivci - prikrito hudo konservativni. Seveda, prosti čas starega kova izginja. Izginja delitev na (zagamano) delo in (sveti) prosti čas, o čemer sem na nek način že pisal. Včasih se mi zdi, da se še posebej levičarski "progresivci" nostalgično borijo za ohranitev (zagamanega) dela - in z njim za ohranitev (predneoliberalnega) prostega časa. Kaj pa če je stvar takšna, da je zaradi avtomatizacije potreb po neprijetnem delu vedno manj, vedno več pa je povpraševanja po kreativnem (in v končni fazi čustveno in intelektualno zahtevnem) delu?
Kaj pa če smo lahko veseli, da nas vse bolj okupira delo, ki nas veseli? Morda pa pomaga, če si namesto nekega oblikovalca (čeprav tudi to je lépo delo, prav res!) predstavljamo nekega humanitarnega delavca, ki ga njegova polna vpetost v svojo stvar ne razčlovečuje, pač pa obratno - osmišlja?
Kaj pa če danes ne gre več za izkušnjo delavčeve odtujenosti od lastne človečnosti, ki je v marksistični teoriji (posplošeno rečeno) rezultat njegove odtujenosti od produktov njegovih rok - in smo namesto tega priča "delavčevi" radikalni spojenosti z njegovim ekonomskim projektom? Kaj pa, če je levičarska marksistična progresiva nepripravljena na ta paradigmatski premik?
Kaj pa če so Pirati ravno zato nova Levica? Ker sprejemajo dejstvo neoliberalizma bolj zrelo, bolj "progresivno". Prihodnost neoliberalizma morda ni v tem, da se mu zoperstavimo, ampak v tem, da ga - udomačimo in se deloma nanj tudi privadimo.
 |
| kapitalistična odtujenost | neoliberalna vseprežemajočost (avtor: B. P.) |
Morda
Morda bomo pač stari dobri prosti čas morali pustiti za sabo - ampak prav tako stari slabi osemurni mukotrpni delavnik. Smisel življenja nam v postreligiozni dobi tako ali tako predstavlja svojevrsten zalogaj. Mar niso kreativno, umetniško, intelektualno, pedagoško, skrbstveno, terapevtsko in druga dela še kar dobri kandidati za njegovega naslednika?Morda smo v prehodni fazi, ko na prosti čas, kakor so ga poznali naši starši in stari starši, gledamo z romantično nostalgijo. Seveda si nihče ne želi, da čustvena izčrpanost in aksioznost postaneta nekaj normalnega. Prav nihče. Ni potrebno, da tem silnicam, ki celoto našega življenja barvajo z barvo ekonomske racionalnosti, dopustimo, da škodijo našemu duševnemu blagru.
Morda gre le za to, da dopustimo, da ta retro koncepcija prostega časa odplava v zgodovno, novo vizijo življenja in ekonomije pa prilagodimo tako, da bodo naši (ekonomski) projekti - za katere bomo intimno angažirani! - in naše telesne in duševne potrebe usklajeni.
Morda gre tudi za to, da gledamo na popularne prakse meditacije, joge in druge načine za negovanje čustvenega, duševnega, intelektualnega in duhovnega zdravja z manj sumničavosti, češ da gre za luzersko predajo. Ne, morda gre za modro adaptacijo na spremenjene (in ne nujno poslabšane) okoliščine.
V končni fazi pa gre morda tudi za to, da neoliberalizmu, potem ko smo mu nataknili uzdo in ga udomačili ter se nanj navadili, damo kakšno bolj ljubko in manj osovraženo ime.
