Pogovoriti se moramo o ljubezni
Pogovoriti se moramo o ljubezni. Ker je v nevarnosti, da izgubi stik z lastnim označencem.
Napadana je iz vsaj treh strani. Iz komercialne, iz religiozne oziroma pridigarske, pa tudi iz popkulturne. Z vso svojo vzvišeno zgodovino je ljubezen v času brez cenzure in v času brezbrižnosti do svetinj pripravno orodje za pridobitev kupcev. "Zakaj ne bi ljudi malo ogreli z lepimi mislimi o ljubezni, o ljubljenih, in jim tako naš produkt še bolj približali?"
Tudi v religioznem kontekstu se ljubezen lahko obrabi, celo zlorabi. Iz lastnih izkušenj lahko povem, da se beseda "ljubezen" v pridigah pogosto uporablja v pomenu "biti dober do drugih" in podobno. Uf, kakšna razlika! Kakšno poniževanje ljubezni! Zdi se, da se pridigarji marsikdaj, ko ne vedo, kako zaključiti poved, obrnejo k deus ex machina rešitvi - ljubezni. Nič kaj spoštljivo do ljubezni, kaj.
Ljubezen pa je tudi glavni motiv velike večine popularne glasbe - in, glej ga zlomka, ljubezen tam praktično vselej označuje romantično ljubezen, celo zaljubljenost. Nič ne rečem! - Ni je čez romantično ljubezen. Gre le za to, da po tem, ko smo jo tolikokrat slišali v omenjenih kontekstih - komercialnem, pridigarsko-moralističnem in romantično-zaljubljenem - ljubezen izgubi potencial, da bi (ob vsem tem) označevala še "tisto najbolj vzvišeno človeške izkušnje". S tem pa tudi "tisto najbolj vzvišeno človeške izkušnje" izgubi potencial, da bi bilo poimenovano! Kakšna izguba, kakšen škandal!
O čem govorim, ko govorim o ljubezni
Ker kaj imamo danes za najvišjo svetinjo? Pravičnost, pišuka! Kakšno ponižanje za dostojanstvo medčloveških odnosov - da imamo za najvišjo vrednoto pravičnost! Nič ne rečem, tudi pravičnost mora bit. Ampak to ni dovolj. Pravičnost je minimalni standard, je tako rekoč varovalka. Pravičnost je pasiven termin. Pravičnost je usmerjena zoper izkoriščanje, usmerjena je v zaščito upravičenih pričakovanj. Pravičnost se bavi s tem, kaj komu pripada. Jaz pa bi, da gremo onkraj upravičenosti! Da se obdarujemo! Da se odrekamo lastnim upravičenostim! Da zanemarjamo lastne pravice! Da se z brisanjem meja med upravičenci do nerazpoznavnosti smejemo v brk na posameznike vezanim pravicam!
Zaključna meditacija
Vse premalo tabujev in vse preveč odkritosti. Prostaško se mi zdi, da lahko z ljubeznijo opletajo v komercialne namene. Tudi Najsvetejše v katoliški tradiciji, sveto Rešnje telo, je v cerkvi sicer lepo okrašeno v pozlačeni monštranci, ampak večino časa skrito. Danes pa kar na vsakem radiu, ob vsaki pridigi, na vsakem plakatu kakšna beseda iz besedne družine ljub-! Zakrijte jo, zagrnite jo, ljubezen, s tančico neizrekljivosti, zastražite jo pred vedno-vse-narobe-razume pogledom človeka. Zapišite jo v ustavo (tam bo najbolj varna).
Ja, recimo likovna dela Metke Krašovec! Zame so nekakšen prenašalec vesti o ljubezni. Zakaj ne bi kakega izbranega dela Metke Krašovec ponatisnili v Ustavi? Magari na platnicah! Ko bo nekdo prijel to knjigo v roke, bo rekel, tole je nekaj svetega, in mu na kraj pameti ne bo prišlo, da bi se pregrešil zoper ustavne določbe. Zakaj imamo za svete lahko samo besede, ne pa tudi podob!?
Če bi vprašali mene, bi morala biti beseda "ljubezen" neke vrste tabu. Izrekel bi jo lahko samo škof ob posebnih praznikih in pa predsednik države ob državnem prazniku, pa mogoče še izbrani pesniki. In takrat bi vse prevzela nekakšna katarza, nekakšen občutek numinoznosti, hkratnost strašnega in navdušujočega.
Ljubezen moramo rehabilitirati. Ne sme odzvanjati kot patetični odgovor pridigarjev na malodane vseko vprašanje vernih ovčic (mimogrede, ni lepšega kot čreda ovac!), prav tako ne sme odzvanjati kot ultimativno sredstvo za komercialno rabo, niti kot kao izvirno ime za vse, kar tako ali drugače namiguje na spolnost. Ljubezen naj zadoni kot odrešujoča sila, kot to, kar hkrati prejemamo in hkrati dajemo, kot podarjena podarjenost, kot presežnost očitne imanence. Kot to, kar nas vzpostavlja.
- Ali je naključje, da se ljubezen in zaveza rimata? Ali je naključje, da se ljubezen in lepota končata na isto črko?
Napadana je iz vsaj treh strani. Iz komercialne, iz religiozne oziroma pridigarske, pa tudi iz popkulturne. Z vso svojo vzvišeno zgodovino je ljubezen v času brez cenzure in v času brezbrižnosti do svetinj pripravno orodje za pridobitev kupcev. "Zakaj ne bi ljudi malo ogreli z lepimi mislimi o ljubezni, o ljubljenih, in jim tako naš produkt še bolj približali?"
Tudi v religioznem kontekstu se ljubezen lahko obrabi, celo zlorabi. Iz lastnih izkušenj lahko povem, da se beseda "ljubezen" v pridigah pogosto uporablja v pomenu "biti dober do drugih" in podobno. Uf, kakšna razlika! Kakšno poniževanje ljubezni! Zdi se, da se pridigarji marsikdaj, ko ne vedo, kako zaključiti poved, obrnejo k deus ex machina rešitvi - ljubezni. Nič kaj spoštljivo do ljubezni, kaj.
Ljubezen pa je tudi glavni motiv velike večine popularne glasbe - in, glej ga zlomka, ljubezen tam praktično vselej označuje romantično ljubezen, celo zaljubljenost. Nič ne rečem! - Ni je čez romantično ljubezen. Gre le za to, da po tem, ko smo jo tolikokrat slišali v omenjenih kontekstih - komercialnem, pridigarsko-moralističnem in romantično-zaljubljenem - ljubezen izgubi potencial, da bi (ob vsem tem) označevala še "tisto najbolj vzvišeno človeške izkušnje". S tem pa tudi "tisto najbolj vzvišeno človeške izkušnje" izgubi potencial, da bi bilo poimenovano! Kakšna izguba, kakšen škandal!
 |
| Metka Krašovec: Sanje, akril na platnu, 1990 (detajl) |
O čem govorim, ko govorim o ljubezni? Ljubezen razumem kot nekakšen spoj zaupanja, delovanja in občutka samopreseženosti in samopreseganja. Kot kategorijo, ki opredeljuje odnos do biti (in odnos biti do posameznika). Kot pogovor posameznika s tem, kar se zdi, da je nič. Kot to, da v brezdanjo ničevost vesolja rečeš eno besedo.
Kar se tiče mene, je ljubezen neke vrste sopomenka za vero. Vključuje tisti Kierkegaardov "skok vere", iracionalni element predaje. Ljubezen mora biti iracionalna, če naj zadosti vzvišenosti same sebe. Ljubezen je privolitev in aktivna potrditev subjekta v njegovo neizbežno intersubjektivnost (če si privoščim malo umetniško-kritiškega žargona). Ljubezen je cinizem presegajoča sila v postmodernem svetu.
Še nekaj besed, ki jih povezujem z ljubeznijo: junaštvo, norost, moč, nemoč, ustvarjanje, potrjevanje upanja, vsakdanjost, obup, približno, ekstaza, to, da ni ekstaze.
Ljubezen moramo otresti konotacije nekakšne religiozne konformnosti, češ da gre za nek izmišljen koncept, ki je dober za tolažbo množic. Ljubezen je preveč grozna, da bi mogla imeti tako konformen predznak. Otresti jo moramo tudi enačenja z altruizmom. Ker, vem, altruizem (nam) gre mnogim upravičeno na živce - s to svojo marsikdaj vzvišeno in pokroviteljsko držo. Ljubezen je združljiva z izkušnjo radikalnega egoizma.
Ljubezen je blizu ganjenosti, pa hkrati blizu od ganjenosti tako oddaljene vsakdanjosti. Ljubezen je princip dialoga, je način odrešenosti in tako dalje.
Še nekaj besed, ki jih povezujem z ljubeznijo: junaštvo, norost, moč, nemoč, ustvarjanje, potrjevanje upanja, vsakdanjost, obup, približno, ekstaza, to, da ni ekstaze.
Ljubezen moramo otresti konotacije nekakšne religiozne konformnosti, češ da gre za nek izmišljen koncept, ki je dober za tolažbo množic. Ljubezen je preveč grozna, da bi mogla imeti tako konformen predznak. Otresti jo moramo tudi enačenja z altruizmom. Ker, vem, altruizem (nam) gre mnogim upravičeno na živce - s to svojo marsikdaj vzvišeno in pokroviteljsko držo. Ljubezen je združljiva z izkušnjo radikalnega egoizma.
Ljubezen je blizu ganjenosti, pa hkrati blizu od ganjenosti tako oddaljene vsakdanjosti. Ljubezen je princip dialoga, je način odrešenosti in tako dalje.
Prejle sem omenil rabo pojma ljubezni v religioznem kontekstu. Še tole bi rekel: Govoriti o ljubezni pod obnebjem nebeškega svoda, na njem kraljujočega Boga in tako dalje, je kot bi mešali vodo z vodo. Smiselnost tega početja se nam bo v obeh primerih izmikala. Govoriti o ljubezni pod obnebjem strašnega niča - to pa je - ...balzam za bit. Priznajte, da se ljubezen iz ust škofa sliši precej drugače, na nek način manj pomenljivo, celo manj odrešujoče, kot na primer iz ust Borisa Pahorja ali pa iz ust Tomaža Šalamuna.Po tem, ko smo ljubezen tolikokrat slišali v omenjenih kontekstih - komercialnem, pridigarsko-moralističnem in romantično-zaljubljenem -, ljubezen izgubi potencial, da bi (ob vsem tem) označevala še tisto najbolj vzvišeno človeške izkušnje. S tem pa tudi tisto najbolj vzvišeno človeške izkušnje izgubi potencial, da bi bilo poimenovano! Kakšna izguba, kakšen škandal!
Zapišimo ljubezen v ustavo
Sam bi dal ljubezni status družbene svetinje. Zapisal bi jo v ustavo. Nekako takole: "Ljubezen je najvišja družbena svetinja. Sankcioniranje zlorab besede ljubezen v komercialne namene ureja zakon." Dobro, vzemimo to z rezervo, ampak če že ne na pravni, pa vsaj na neki javni, deklarativni ravni poveličujmo ljubezen.Ker kaj imamo danes za najvišjo svetinjo? Pravičnost, pišuka! Kakšno ponižanje za dostojanstvo medčloveških odnosov - da imamo za najvišjo vrednoto pravičnost! Nič ne rečem, tudi pravičnost mora bit. Ampak to ni dovolj. Pravičnost je minimalni standard, je tako rekoč varovalka. Pravičnost je pasiven termin. Pravičnost je usmerjena zoper izkoriščanje, usmerjena je v zaščito upravičenih pričakovanj. Pravičnost se bavi s tem, kaj komu pripada. Jaz pa bi, da gremo onkraj upravičenosti! Da se obdarujemo! Da se odrekamo lastnim upravičenostim! Da zanemarjamo lastne pravice! Da se z brisanjem meja med upravičenci do nerazpoznavnosti smejemo v brk na posameznike vezanim pravicam!
Zaključna meditacija
Vse premalo tabujev in vse preveč odkritosti. Prostaško se mi zdi, da lahko z ljubeznijo opletajo v komercialne namene. Tudi Najsvetejše v katoliški tradiciji, sveto Rešnje telo, je v cerkvi sicer lepo okrašeno v pozlačeni monštranci, ampak večino časa skrito. Danes pa kar na vsakem radiu, ob vsaki pridigi, na vsakem plakatu kakšna beseda iz besedne družine ljub-! Zakrijte jo, zagrnite jo, ljubezen, s tančico neizrekljivosti, zastražite jo pred vedno-vse-narobe-razume pogledom človeka. Zapišite jo v ustavo (tam bo najbolj varna).
Ja, recimo likovna dela Metke Krašovec! Zame so nekakšen prenašalec vesti o ljubezni. Zakaj ne bi kakega izbranega dela Metke Krašovec ponatisnili v Ustavi? Magari na platnicah! Ko bo nekdo prijel to knjigo v roke, bo rekel, tole je nekaj svetega, in mu na kraj pameti ne bo prišlo, da bi se pregrešil zoper ustavne določbe. Zakaj imamo za svete lahko samo besede, ne pa tudi podob!?
Če bi vprašali mene, bi morala biti beseda "ljubezen" neke vrste tabu. Izrekel bi jo lahko samo škof ob posebnih praznikih in pa predsednik države ob državnem prazniku, pa mogoče še izbrani pesniki. In takrat bi vse prevzela nekakšna katarza, nekakšen občutek numinoznosti, hkratnost strašnega in navdušujočega.
Ljubezen moramo rehabilitirati. Ne sme odzvanjati kot patetični odgovor pridigarjev na malodane vseko vprašanje vernih ovčic (mimogrede, ni lepšega kot čreda ovac!), prav tako ne sme odzvanjati kot ultimativno sredstvo za komercialno rabo, niti kot kao izvirno ime za vse, kar tako ali drugače namiguje na spolnost. Ljubezen naj zadoni kot odrešujoča sila, kot to, kar hkrati prejemamo in hkrati dajemo, kot podarjena podarjenost, kot presežnost očitne imanence. Kot to, kar nas vzpostavlja.
- Ali je naključje, da se ljubezen in zaveza rimata? Ali je naključje, da se ljubezen in lepota končata na isto črko?
