V kateri skupini si pa ti? (Refleksija o nečimrnosti nečlanstva)

Vedno znova me pretrese nečimrnost mojega pogleda na svet. In, for that matter, tudi vašega, najbrž. Ozkost našega pogleda je neskončna. Pa ne zaradi naše morebitne osebne moralne sprijenosti ali kaj takega. Zaradi duha časa. Zaradi religije sodobnosti. Zaradi zmagoslavja doktrine sreče.

Duh časa je, skupaj z družbenim sistemom, izredno naklonjen nečimrnosti. Nečimrnosti v obeh pomenih, ki jih omenja SSKJ. Nečimrn človek kot ta, ki si prizadeva vzbuditi občudovanje, pozornost, ter nečimrno kot ničvredno in ničevo. Danes kar mislimo, da smo pomembni. In ne le to. Verjamemo si! Verjamemo, da smo pomembni, zaradi česar se nam naše skrbi zdijo - pomembne.

Patologija samorefleksije, predstavljena s simbolom ogledala.

Ta hudičevi "Kako sem?"

Ena glavnih skrbi sodobnega časa je skrb za lastno srečo. "Kako sem?" je vprašanje sine qua non milenijske izkušnje. "Ali sem srečen? Koliko sem srečen? Ali sem že kaj bolj srečen?" To vprašanje je tako temeljno, da se ga sploh več ne zavedamo.

Umetnost samorefleksije smo prignali do skrajnosti. Če je bilo morda na neki točki smiselno razvijati sposobnost refleksije lastnega počutja kot orodje za razvoj čustvene inteligence, je danes prevladujoča oblika samorefleksije patološka, narcisoidna, atomizirajoča in moralno plehka.

Preambula k ustavi potrošniških družb

Potrošniška družba spodbuja nečimrnost, saj temelji na ozaveščanju posameznika o njegovih potrebah in željah. - Ste že videli reklame, ki bi govorile, da vaše želje niso kaj dosti pomembne? Ne, reklame praviloma govorijo: "Privoščite si!", "Spoštujte se!" in "Poskrbite zase!"

In ne, to niso neki banalni napisi, ki jih itak nihče ne jemlje resno. Ne, ti slogani so de facto preambula k ustavi naše zahodne družbe. To so vrednostno in ideološko najvplivnejši slogani, njihova vsebina pa je poudarjanje skrbi zase pred skrbjo za drugega. Ali ni mogoče tu postaviti že pike?

Potrošniška družba sloni na veri v pomembnost posameznikovih želja. "Kako sem?" je vprašanje, ki po pomembnosti zasenči vprašanje "Kako smo?" oziroma "Kako je moja skupina?"

Ker smo predvsem "člani" človeštva, to pa je mnogo preveč abstraktna in notranje raznolika skupina, da bi mogli čutiti kakšno posebno pripadnost, postanemo - posamezniki, osamelci, nečlani.

Kdo je tvoj "mi"?

Človek je skupinsko bitje. Mi pa sploh ne vemo, v kateri skupini smo! (Ali ni tudi tu že mogoče postaviti pike?!) Katera je naša pomembna skupina? Lokalni gasilci? Družina? Narod? Zahodna civilizacija? Evropa? Človeštvo? Župnija? Frendice iz joge? Stranka? Družbeni razred? Ideološki tabor?

Mi smo kar "jaz". Ne, saj razumem: Dostojanstvo, ki smo ga na Zahodu pripisali posamezniku, "jazu", naj bi bil nek jaki civilizacijski dosežek in najbrž tudi je. Najbrž. Ampak o temnih plateh te medalje pa ne duha ne sluha. Posameznik ni nič, kolikor ni del skupine. Pa boste rekli: Saj sem del človeštva. Ja, ravno v tem je problem. Ker smo predvsem "člani" človeštva, to pa je mnogo preveč abstraktna in notranje raznolika skupina, da bi mogli čutiti kakšno posebno pripadnost, postanemo - posamezniki, osamelci, nečlani.

"Vsak se rodi kot najprej človek in šele nato mu pripišemo neko ozko in utesnjujočo identiteto, naj bo to spolna, nacionalna, religijska ali kaka druga." Ne, najprej si član družine oziroma najožje skupnosti! Človek postaneš šele... bogvekdaj, recimo takrat, ko nekdo reče "vsi smo predvsem ljudje". S to trditvijo se vse ljudi tipično zahodno, da ne rečem tipično kapitalistično, spremeni v posameznike z nekimi individualnimi interesi. Kakšno duhovno in kulturno osiromašenje!

Človek je skupinsko bitje. Mi pa sploh ne vemo, v kateri skupini smo!

Tesnobnost nečlanstva

Nismo predvsem ljudje, mi smo pripadniki naših pomembnih skupin. Na neki točki smo najbrž tudi ljudje, ampak rodimo se kot pripadniki naše skupine. Pomislimo, koliko nepotrebnih skrbi in tesnobe bi si prihranili, če bi nas prvenstveno skrbelo za našo skupino, ne pa za komajprepoznavne odtenke našega lastnega počutja, za mikroskopske popravke naše skrbno izdelane identitete.

Prej kot sem jaz, naj bi bil nek "mi". Če ga ni, ostanem sam s svojimi interesi in željo biti srečen (da, tudi prek članstva v različnih skupinah). Vse to bi bilo popolnoma okej, če ne bi bilo tako ničemurno, tako zadušljivo in duhovno borno, tako osamljeno.

Problem z liberalizmom je prav v tem, da posameznike spodbuja k prepoznavanju lastnih, od skupinskega članstva neodvisnih interesov in k njihovemu zasledovanju. Liberalizem pravi: Ti si predvsem posameznik, ti si predvsem človek. - Hvala, ne. Kolikor nisem del točno določene skupine, nisem nič.

Reakcionarnost priimkov

Ljudje smo postali posameznikišele z razvojem kapitalizma, z razvojem koncepta ljudstva in posledično države. Kot posamezniki, ki imajo individualno specifične interese, obstajamo torej kvečjemu par sto let. Pred tem smo bili (izvzemši plemstvo in duhovščino) prvenstveno opredeljeni z našo skupinsko identiteto. Naši interesi so bili interesi naše skupine - naj gre za našo vas, našo rodbino, naš ceh ali kaj podobnega.

Priimki so učbeniški primer relikta skupinske identitete. - Jaz sem Blaž Podobnik. To pomeni, da sem, kot Blaž, hkrati posameznik, in kot Podobnik, hkrati predstavnik moje skupine, moje družine in rodu. Priimki nam danes delujejo kar malce predmoderno, reakcionarno, ker vnaprej opredeljujejo posameznikovo identiteto, ki bi morala biti po liberalni doktrini v celoti na voljo posamezniku, da jo sam izriše. Meni pa so priimki top, ker nam ponujajo odlično orodje za preseganje osredotočenosti nase kot na posameznika.

Priimki nam pravijo: "Tvoja prva skrb je skrb za dobrobit tvoje družine, rodu." (In tu prikimavam Bernardu Brščiču, ki opozarja na umetelnost kozmopolitske moralke, ki briše vse hierarhije moralnih obveznosti do soljudi.) S tem nas vsaj za silo postavljajo v okolje, ki smo ga kot homo sapiens sapiens najbolj vajeni: preden si človek, si del družine, klana, rodu. In v tej skupini si (bolj ali manj) brezpogojno sprejet in spoštovan.

Za ona dobra, dobra, dobra stara vremena

Ne moremo v preteklost, to mi je jasno, ampak še danes srečujem ljudi, ki svoj jaz presenetljivo uspešno postavljajo na stran in na prvo mesto postavljajo (ne iz kakega slinastega altruizma, pač pa iz neprevpraševane dolžnosti) kako od skupin. Naj bo to zakonska zveza in družina, narod, župnija ali kaj podobnega. Kot po pravilu so ti ljudje bolj konservativni. Saj drugače najbrž ne more biti. (Gorečih aktivističnih skupin ne morem šteti zraven, ker jih združuje obstoju skupine zunanji cilj.)

Ampak takšni posamezniki so prej izjeme kot pravilo. Imperativu osebne sreče se sodobni Zahodnjak le stežka zoperstavi. Prav res: Če se je vernik še lahko spajdašil s hudičem (sicer za ceno večnih muk, pa vendarle), je svoboda v liberalnem diskurzu posamezniku precej bolj skopo odmerjena. Imperativu osebne sreče, temu "Kako sem?", je praktično nemogoče uiti.

Tudi mene je, itak, ujela ta pošast, ta duh časa, ta "pursuit of happiness". Prav z nostalgijo gledam na dneve, ko sem kot pobožen srednješolec izčrpan od večdnevnega dela z mladimi na duhovnih vajah skupaj s sodelavci zapel "Non nobis, Domine, non nobis, sed nomini tuo da gloriam." (Ne nam, Gospod, ne nam, temveč svojemu imenu daj slavo.)

Občutek imam, da sem bil takrat, ko sem čutil močno pripadnost določeni skupini - sveti katoliški Cerkvi, najbolj plemenit in najmanj nečimrn človek. Da, to nas dela dobre. To, da smo predani člani skupine. Svobodomiselnost, odprtost in sprejemanje različnosti gor ali dol!