Ali lahko davki postanejo darilo?

A ni zanimivo, da se za najvišje državne davke zavzemajo ravno v strankah, ki po drugi strani najmanj poudarjajo pomen pripadnosti tej isti državi? In da se, obratno, za najnižje davke zavzemajo ravno v strankah, ki pomen skupnosti, ki so ji ti davki namenjeni, poudarjajo najbolj?

Zakaj neki pride to tega? Morda je odgovor, da - ravno zato. Ravno zato, ker za leve stranke zaradi strahu pred fašizmom aktivno spodbujanje občutkov pripadnosti skupnosti ni realna opcija, je treba uporabiti sredstva državne prisile za pridobitev sredstev za zagotavljanje raznih skupnostnih storitev.

In po drugi strani, zato, ker desnica predpostavlja, da državljani čutijo do sodržavljanov posebno, do neke mere ekskluzivno, solidarnost, sklepajo, da bo tudi brez prisilne izterjave za skupnost ter za njene najšibkejše člane bolj ali manj poskrbljeno.

Moj dom.

Moralni pluralizem kot ovira za davke

Zdi se, da gre na eni strani za atomistični pogled na skupnost, ter na drugi strani za skupnostni pogled nanjo. Pa bi lahko rekli, da je trenutna ureditev s sorazmerno visokimi davki krivična do tistih, ki bi tako ali tako prek pripadnosti določenemu združenju (cerkvi, gibanju, organizaciji,...) svoj altruizem dodobra izživeli ter ga bili po drugi strani deležni? Bi lahko rekli, da je ta ureditev pisana na kožo idealu izoliranega posameznika? Bi lahko rekli, da takšna ureditev tako rekoč ni vrednostno nevtralna? Prav mogoče...

V družbeni resničnosti 21. stoletja, ki postaja vse bolj kulturno, s tem tudi "moralno" pluralna, se moramo vprašati, kako poskrbeti za vse člane družbe, ne da bi bili ob tem moralno (p)oškodovani. To namreč ni tako preprosto.

Kaj pa, če se bo šele ob sorazmerno nizkih davkih lahko razvila tista "genuine" skupnost, ki je kot po pravilu skupnost podobnih? Kaj pa, če se bo šele ob sorazmerno nizkih davkih razvijala tista skupnostnost, ki je za člane blagodejna, ne pa zoprna?

Stopnja nejevolje, s katero pospremimo odtegnitev davčnih prispevkov od naših prihodkov, morda ni odvisna prvenstveno od višine davka, pač pa je pomemben še nek drug dejavnik. Stopnja moralne enotnosti znotraj skupnosti, v kateri bodo davki razdeljeni, ali, z besedami socialnega psihologa Jonatgana Haidta, stopnja enotnosti moralnih temeljev.

Jože in Vesna

Poskusimo s primerom. Konservativnemu Jožetu predstavlja tradicionalna družina pomembno vrednoto in svetinjo, progresivni Vesni pa se zdi ta ideal najčistejši primer reakcionarne patriarhalnosti in nesprejemljivega seksizma. Oba plačujeta davke, jasno. Oba torej prispevata v malho, iz katerega bo sofinancirano delovanje Mladinskega gledališča, ki bo s svojimi predstavami po mnenju Jožeta grdo onečastil ideal družine, po mnenju Vesne pa bodo te predstave pripomogle k pravi "Stvari".

Zgodi se torej, da Jože plačuje za nekaj, kar se mu zdi moralno zlo. V nekem smislu je prisiljen sodelovati v nečem, kar ima sam za moralno zlo dejanje, v tem primeru onečaščenje ideala družine.
Kako se izogniti temu? Po odgovor ni treba daleč. Najdemo ga kar v istih prostorih, v stavbi Baragovega semenišča, v kateri zgolj nekaj nadstropij nad Mladinskim gledališčem, v svoji študentski sobici, zdajle pišem tale razmislek.

Davki kot to, kar z veseljem daš

Baragovega semenišča ni zgradila država, pač pa je bil zgrajen z darovi mnogih posameznikov, predanih katolikov. Zgradila ga je skupnost, ki si je delila skupni moralni sistem. Takšna skupnost pa zmore marsikaj. Članstvo v skupnostih, še posebej v religioznih, po mnenju Haidta ljudi naredi za bolj altruistične. Očitno, saj bi tole stavbo brez odrekanja številnih vernikov le stežka sezidali (čeprav samo do polovice, ha!).

Rešitev za zgoraj predstavljen primer prisilno nemoralnega ravnanja je zato morda iskati v tem vitkejši državi. Zdi se mi, kot da zanemarjamo možnost prostovoljnega darovanja znatnega dela premoženja v namene določene skupnosti. Govorim denimo o Cerkvi. Cerkev ima veliko denarja predvsem zato, ker ji veliko ljudi da nekaj denarja.

Altruistični ljudje

Da. Zdi se, kot da velja, da če ne bo visokih davkov, bodo ljudje ohranili denar zase, ter bo trpela skupnost ter skupnostnost. Kaj pa, če je ravno obratno? Kaj pa, če se bo šele ob sorazmerno nizkih davkih lahko razvila tista "genuine" skupnost, ki je kot po pravilu skupnost podobnih. Kaj pa, če se bo šele ob sorazmerno nizkih davkih razvijala tista skupnostnost, ki je za člane blagodejna, ne pa zoprna?

Zdi se, kot da z idealom avtentičnosti obtežena progresivna stran ne premore graditve pomembnih in močnih skupnosti. Vsakomur je namreč po tej doktrini potrebno dovoliti, da se kot osvobojen atom izrazi v skladu z lastnimi vzgibi, občutki in prepričanji. Raznovrstnost teh vzgibov in prepričanj zavira tvorbo močnih skupin, ki bi si delile moralne temelje, zaradi česar se zdi alternativa za zagotavljanje družbenih, skupnostnih storitev prisilni odvzem dela posameznikove lastnine - davki, pač. Nekako po principu: Ne bom dal, bom pa pustil, da mi vzamejo.

Odrekanje avtentičnosti v prid skupnosti

Cerkev, kot prostovoljno združenje, je močna med drugim zato, ker ideal posameznikove avtentičnosti, kakor je v sodobnosti razumljen, dovolj potepta. Da, cerkvena moč in bogastvo, na kateri njeni nečlani pogosto gledajo z neko mržnjo, je v pomembnem delu rezultat odrekanja idealu avtentičnega življenja s strani stotisočev posameznikov v prid skupnosti.

Ha, celo mladi Ratzinger je pred pol stoletja v knjigi "Uvod v krščanstvo" zapisal, da bi veroizpoved, gledano zgolj miselno, mogla biti tudi drugačna, da pa ima svoj smisel ravno v tem, da "zbere ljudi v skupnost izpovedujoče besede." Tako, malo bolj vulgarno povedano: Glede najvišje resnice o svetu in sploh vsem bi lahko trdili tudi kaj drugega, da le trdimo isto.

Kaj pa, če smo osamelci, ker nam v ekonomskem smislu ni treba, da ne bi bili?

Če mnogo ljudi sprejema isto moralno vrednotenje, bo relativna moč posameznika, člana te skupine, mnogo večja kot v "skupini", ki uporablja osebno prilagojen moralni sistem. Število članov te, slednje, skupine je namreč enako ena. Zato se res sprašujem, ali ureditev s sorazmerno visokimi davki ne favorizira tiste vizije dobrega življenja, ki predpostavlja, da bo zaradi ideala avtentičnosti, ki od posameznikov pričakuje unikatne moralne sisteme, možnost tvorjenja močnih in notranje visoko altruističnih združenj sorazmerno nizka? Ali drugače: Kaj pa, če smo osamelci, ker nam v ekonomskem smislu ni treba, da ne bi bili?

Vedrina ali zagrenjenost?

In če se sedaj vprašamo: Ali lahko davki postanejo darilo, torej nekaj, kar česar smo veseli? Lahko bi postavili odrekanje zasebni lastnini na kontinuum, ki se začne z družino in konča z državo ali celo naddržavno tvorbo a'la EU. Najprej torej delim svojo lastnino s člani svoje družine. To je lepo. (Primer: Otrokom kupim sladoled ali lepe hlače).

Naprej, znotraj lokalne skupnosti, katere večino članov (pre)poznam ter do katere (v idealnem primeru) čutim posebno pripadnost, rad prispevam svoj delež in tako nenazadnje skrbim za svoje ime, oziroma za ime svoje družine. Naposled pa dajem denar državi. Zakaj le? Za ceste, za vojsko? - Dobro. Za šole, ki širijo napredne poglede LGTB skupnosti na družbeni spol? Tu pa davek postaja vse bolj davek, vedrina, ki je spremljala dejanja moje solidarnosti s sebi podobnimi, pa se spreminja v zagrenjenost, ker sem prisiljen zanikati lastna moralna prepričanja.

Vse bolj, ko se poslušam, vse bolj opažam, da postajam - libertarec.