Bogati ljudje so dobri ljudje
Ne poznam tematike v detajle, a se mi hkrati zdi, da glede na vsebino mojega polemiziranja to tudi ni tako zelo pomembno. Če se bo komu zdelo, da kakšna čudna misel izhaja iz naslova mojega nepoznavanja tvarine, naj me prosim na to opozori. Govoriti nameravam namreč o zdravstvenem zavarovanju in o njegovem dopolnilnem pridevniku, ki se je znašel na slabem glasu.
Pravzaprav sploh ne mislim govoriti o tem, ampak zgolj o denarju in o bogastvu. O tem, kdo si kaj zasluži. In o tem, ali si bogati zaslužijo bolj zdravo, bolj varno in morda celo daljše življenje kot tisti z manj denarja. Da. Si zaslužijo.
Ljudje načeloma dobijo denar v zameno za družbeno zaželena dejanja (denimo izdelavo lepih lesenih zobnih ščetk). Kdor izdela in po dostopni ceni proda več lepih ščetk, ima več denarja. Kdor je manj ustvarjalen, izviren in delaven, ima pač manj denarja. Seveda je to karikatura stanja, a tudi karikatura je še vedno nekakšna, dasi popačena, ilustracija.
Stvar je v principu dokaj preprosta. Ali sprejmemo, da je lastništvo denarja (vsaj v nekem smislu) izkaz osebnostnih, celo moralnih vrlin posameznika - denimo prej omenjenih delavnosti, vztrajnosti, ustvarjalnosti in tako dalje -, ali pa tega ne sprejmemo. Ali pa sprejmemo celo tej tezi nasprotno tezo, da so bogati načeloma moralno slabši, revni pa načeloma moralno boljši.
Povejte mi, mrzitelji privilegijev bogatih, po katerem drugem merilu, če ne po denarju, bi hierarhizirali upravičenost posameznikov do tem kakovostnejšega, tem boljšega, tem daljšega življenja? Po strankarski članski izkaznici? Po rasi? Po spolu? Po veri? Po tem, kako revni so? Ali pač po nobenem merilu, ker si vsi zaslužimo enako raven blaginje (oziroma bede, kakor obrneš)?
Ne moremo pa hkrati sprejemati trenutnega sistema razporejanja denarja in trditi, da tistim, ki imajo pa denarja zelo veliko, pa ta, hokuspokus!, preprosto ne pripada. To je nekonsistentnost in neumnost, ki si zasluži strogo grajo. Dokler smo v zdajšnjem sistemu, je denar last njegovega lastnika. Če pa pravite, da obstajajo višine plače, ob katerih se mora delavec začeti počutiti kriv, se lahko prav vsi, od tistih s tisočakom v žepu dalje, začnemo spraševati, če nam morda naš denar sploh ne pripada; če nismo morda prebogati; če nismo morda tudi sami prav po kafkovsko - krivi.
Kljub tej grozeči bližini perverzije velja opozoriti na principe, na ideale, na idejo, na kateri stoji naše razporejanje upravičenosti. Gre nekako takole: Tisti, ki ima več denarja, je v principu družbeno bolj hvalevreden kot tisti, ki ga ima manj. So tudi izjeme (in prav mogoče jih je ogromno - prav mogoče je to celo večina ljudi!), ampak v principu velja tako, kot sem napisal. Ah, prav res: Tale tipična slovenska zavist, to nerganje in omalovaževanje in javno sramotenje bogatih me prav pogrejejo.
Bogatim naj gre čast, ne pa sram. Revnejšim pa, prav tako, empatija, čast in dostojanstvo. Dokler pa bodo bogati veljali za slabe, si zaslužimo skrajno strogo kolektivno obtožnico: Dvoličneži!
Pravzaprav sploh ne mislim govoriti o tem, ampak zgolj o denarju in o bogastvu. O tem, kdo si kaj zasluži. In o tem, ali si bogati zaslužijo bolj zdravo, bolj varno in morda celo daljše življenje kot tisti z manj denarja. Da. Si zaslužijo.
 |
| Preveč |
Stvar je v principu dokaj preprosta. Ali sprejmemo, da je lastništvo denarja (vsaj v nekem smislu) izkaz osebnostnih, celo moralnih vrlin posameznika - denimo prej omenjenih delavnosti, vztrajnosti, ustvarjalnosti in tako dalje -, ali pa tega ne sprejmemo. Ali pa sprejmemo celo tej tezi nasprotno tezo, da so bogati načeloma moralno slabši, revni pa načeloma moralno boljši.
Dostojanstvo človeka ne ureja vseh vprašanj
Da ne bo pomote: Vsi imamo enako dostojanstvo, vzvišeno dostojanstvo človeka. Ne doprinašamo pa vsi enako k blaginji (vsakršni!) naše družbe. In da ne bo še kake pomote: Ne trdim, da so revni ljudje manj moralni kot bogati. Trdim pa - da, to pa! -, da naj bi bilo lastništvo denarja vsaj v minimalni korelaciji z družbeno zaželenim ravnanjem, ki mu lahko v nekem smislu, torej pogojno, rečemo tudi moralno bolj vzvišeno ravnanje.Povejte mi, mrzitelji privilegijev bogatih, po katerem drugem merilu, če ne po denarju, bi hierarhizirali upravičenost posameznikov do tem kakovostnejšega, tem boljšega, tem daljšega življenja? Po strankarski članski izkaznici? Po rasi? Po spolu? Po veri? Po tem, kako revni so? Ali pač po nobenem merilu, ker si vsi zaslužimo enako raven blaginje (oziroma bede, kakor obrneš)?
Denar je močan kot smrt
Saj vem. Rekli boste, bogastvo naj omogoča življenjski nadstandard, ne pa da količina denarja presoja, kdo lahko živi in kdo ne. Naj se sliši še tako kruto, a že danes in že od vedno je tako, da ima tisti, ki si pač lahko privošči boljšo zdravstveno oskrbo, v dobrem kako leto življenja več. Da, za vprašanje življenja in smrti gre, in merilo življenja in smrti je nekaj tako "nizkotnega" kot količina nakopičenega denarja. Tako preprosto je - in tako kruto.Vem, tale zapis in nekatere trditve v njem so skrajno idealistične in naivne. Ker, boste rekli, bogati so praviloma bolj egoistični, zviti in brezobzirni do svojih revnih sodržavljanov. No, dajmo enkrat nekaj razčistit. Bogatim njihov denar pripada (če je bil le pridobljen legalno, brez prevare). Nikomur, čisto nikomur, ga ne dolgujejo!Povejte mi, mrzitelji privilegijev bogatih, po katerem drugem merilu, če ne po denarju, bi hierarhizirali upravičenost posameznikov do tem kakovostnejšega, tem boljšega, tem daljšega življenja? Po strankarski članski izkaznici? Po rasi? Po spolu? Po veri? Po tem, kako revni so? Ali pač po nobenem merilu, ker si vsi zaslužimo enako raven blaginje (oziroma bede, kakor obrneš)?
Denar je last njegovega lastnika
Seveda, lahko tudi zanikamo, da je denar pokazatelj zaslužnosti. Lahko zanikamo, da denar odslikava družbene zasluge posameznikov in iz njih izhajajoče privilegije in upravičenosti. Lahko zanikamo, da bogatim ta denar pripada. A v tem primeru bi morali takoj ukiniti vsakršno vlogo denarja v urejanju naših medsebojnih odnosov. Denar bi morali označiti za družbenega sovražnika in zasnovati revolucijo, magari nasilno, in poskušati ustoličiti nek nov družbeni red, kjer bodo namesto denarja vladali ljubezen, enakost in strpnost do drugače mislečih. Tudi to se da.Ne moremo pa hkrati sprejemati trenutnega sistema razporejanja denarja in trditi, da tistim, ki imajo pa denarja zelo veliko, pa ta, hokuspokus!, preprosto ne pripada. To je nekonsistentnost in neumnost, ki si zasluži strogo grajo. Dokler smo v zdajšnjem sistemu, je denar last njegovega lastnika. Če pa pravite, da obstajajo višine plače, ob katerih se mora delavec začeti počutiti kriv, se lahko prav vsi, od tistih s tisočakom v žepu dalje, začnemo spraševati, če nam morda naš denar sploh ne pripada; če nismo morda prebogati; če nismo morda tudi sami prav po kafkovsko - krivi.
Principi
Da, seveda gre samo za načela. Seveda resničnost ni povsem (ali celo sploh ni) taka. Seveda denarja nimajo zgolj moralno najodličnejši ljudje. Seveda lahko govorimo še o razliki v izhodiščni nadarjenosti in sposobnosti. Lahko govorimo o razliki v podedovanem premoženju. In še o marsičem. Moje trditve so prav blizu perverziji. Tega se zavedam. A prav tako so blizu perverziji stališča tistih, ki bogatim na vrat na nos pripisujejo krivdo in jim odrekajo pravico do premoženja, ki je bilo legalno pridobljeno znotraj sistema, ki so ga ti isti obtoževalci demokratično sami izbrali.Kljub tej grozeči bližini perverzije velja opozoriti na principe, na ideale, na idejo, na kateri stoji naše razporejanje upravičenosti. Gre nekako takole: Tisti, ki ima več denarja, je v principu družbeno bolj hvalevreden kot tisti, ki ga ima manj. So tudi izjeme (in prav mogoče jih je ogromno - prav mogoče je to celo večina ljudi!), ampak v principu velja tako, kot sem napisal. Ah, prav res: Tale tipična slovenska zavist, to nerganje in omalovaževanje in javno sramotenje bogatih me prav pogrejejo.
Bogatim naj gre čast, ne pa sram. Revnejšim pa, prav tako, empatija, čast in dostojanstvo. Dokler pa bodo bogati veljali za slabe, si zaslužimo skrajno strogo kolektivno obtožnico: Dvoličneži!
