Molitev, kaj hočem, da bi se stekalo v limito Gospoda
Vse naj se izteka v limito Gospoda.
Vse, kar je zeleno in vse, kar je med zeleno in sivo.
Vse, kar spominja na gore, in vse, kar nanje ne spominja,
in večina stvari, ki spominjajo kvečjemu na krog.
Vse solze in vsa površina izsušene kože.
Vse misli in vsa telesa, ki imajo tattoo.
Vsa svoboda, ki jo čutim, vsa nesvoboda, ki jo čutim,
obe naj se iztekata v limito Gospoda.
Vse naj se razrešuje v limito Gospoda.
Vse naj se izteka v limito Gospoda,
izteka naj se v limito Gospoda reka,
izteka naj se vanjo čas,
obrazi (bodisi iz fotografij, iz spleta, ali iz takrat, ko si dihaš v usta)
izteka naj se vanjo prostor in kraj,
prostor, ki je prost, in kraj, ki ima svojo mejo.
Vse naj se še naprej izteka,
vse naj se razteza in zamejuje v limito Gospoda.
V limito Gospoda Twitter
in Facebook in vse www domene,
še posebej to, kar se prikaže, če jih napišeš gor.
V limito Gospoda naj se smejemo,
žalujemo, naj vanjo stopamo,
naša pot naj se steka v to presveto limito Gospoda.
V tej limiti Jezus jé ribe in se spominja Magdalene,
s poveličanimi ranami kaže luknjo, rano, skozi katero
se vse izteka v limito Gospoda.
Vse, kar lebdi in praktično vse, kar ne lebdi,
skoraj vse, kar je v gozdu in vse, kar ni v gozdu,
vsi psi in vse svetlo rjave mačke, če so kdaj videle
svoje mladiče, ali če jih niso videle in jih sploh niso imele.
Vse, kar je rjavo, in vse, kar se je iz rjave že spremenilo v belo,
vse, kar ima svoj čas pod nebom, in vse, kar ga nima nujno,
vse, kar se začne na črko n, in vse, kar se na to črko ne začne,
vse, kar ima 3 črke, in vse, kar ima več kot tri črke, in je ena od teh črk tudi v.
vse, kar je videla moja mami, in vse tisto, česar ni videla,
vse, kar je kdaj pisalo na drugi strani pobožnih podobic,
in vse, kar je kdaj pisalo na drugi strani katerekoli knjige,
vse to naj se izteka v limito Gospoda.
Vse, kar se na skrivnosten način rojeva,
in vse, kar se rojeva tako, da bi ga skoraj obtožili brezsramnosti.
Vse, kar rado hodi v hribe, in vse ostalo.
Vse, kar pravi ali misli “Gospod, Gospod”, in vse, kar “Gospod, Gospod” ne pravi ali misli,
in vse, kar s tem nima nobene veze.
Vse, kar je v povezavi s pozno jesenjo in zgodnjo zimo,
in s prihajanjem in odhajanjem,
in vse, na kar mislimo, ko ne mislimo na november.
Vse, kar se da s takšno lahkoto ljubiti,
in vse, kar tako težko ljubimo.
Vse, kar je potrebno našega iskrenega pogleda in pomoči,
in vsa človeška bitja, ki objemajo nas (in nas poljubljajo na uho).
Vse, čemur kdo reče pravično, in vse, kar se vsaj enemu v iskrenosti srca zdi zlo,
oboje od tega naj se izteka v sveto limito Gospoda.
Vse, kar se znajde v temi in smrtni senci,
in vse, kar se v tej senci sveti.
Vse srne in vsi travniki, ko na njih ni srn.
Vsi oblaki in vsi trenutki, ko je jasno nebo
razveselilo vole in/ali ljudi.
Vse skrbno čuvane skrivnosti, ki nas tolažijo,
in vse razkrinkane skrivnosti, ki je nanje bolje ne pomisliti.
V limito Gospoda naj se izteka vse, kar se zdi,
in vse, kar se nikomur nikoli ni zdelo.
Vanjo naj se iztekajo
prvi 4 dnevi v tednu in zadnji 4 dnevi.
Ves dež.
Vse ptice in vsi krokodili,
vse, kar je električno in moderno in sodobno,
in vse ostalo.
Vse, kar ljubim,
in vse, kar tako težko ljubim.
Vse sobe in vsi koridorji.
Vse naj se izteka v sveto limito Gospoda.
Vanjo naj se izteka vse, kakor Sava,
vse.
