O trzanju
Človeški gib je na meji med mirovanjem in trzanjem. Med nič in vse. 0 in 1. Gib kot uobličen trzaj in kot aktivirano mirovanje. Kot čudež tega, da ni niti nič, niti vse.
Iz trzanja smo (iztrgani) - iz trzanja izhajamo (le poglejte amebe, enoceličarje, bičke). Iz trzanja smo spočeti. Da! In spet to trzanje, ki je trzanje zaradi niča, postajamo, ko ostarevamo, ko umiramo, dokler zadnjič ne trznemo.
Trzanje kot prastari binarni jezik. Namesto enk in ničel - sem in tja. Kot neuspešno oponašanje nedoločljivosti kvantnega delca. Kot brez-smotrno delovanje. Kot nedomišljeno stremljenje k nedoločenemu cilju. Kot nenamerno iskanje dobitka, napredka. Kot loterija. Kot histerija. Kot oblika brezobličnosti. Kot priča niča.
Trzanje kot izraz duha, ki je dovzeten za nevrotičnost, če najde - ah, kdaj že! - razloge zanjo. (Prisebnost, kultiviranost pač ni razumsko opravičljivo stanje duha.)
Evolucijska funkcija uma je med drugim tudi ta, da naplete zgodbo, ki bo človeka umirila do te mere, da bo lahko žlico obare prinesel k ustom še polno.
Trzajoče roke se ne morejo pogovarjati.
Ali niso ljudje, ki jecljajo, samo dokaz, da so videli Resnico, ki ne dovoljuje sladkobnih zgodb, ki bi jih lahko povedali ne-trzaje?
Kaj je bilo prej - trzanje ali mirovanje?
Ko vidimo svet smiselno, koherentno in polno, takrat skozi evolucijo razvit mehanizem človeške domišljije uspešno opravlja svojo nalogo, da omogoča kompleksno in optimalno delovanje človeškega organizma in zagotavlja uspešen prenos genov - uspešno namreč ustvarja zgodbo o našem življenju, ki se nam kaže kot smiselna; uspešno nas kultivira. (Spomnimo se le tega, da bo človek s smislom v povprečju bolj zdrav, bolj ambiciozen, in bo nasploh deloval družbeno konstruktivno bolj kot nekdo brez smisla)
Ko pa svet vidimo brez-smiselno, takrat pravzaprav razkrinkavamo evolucijske mehanizme, ki delujejo z namenom uspešnega prenosa genov; takrat smo se uspešno izmotali iz tako prepričljive evolucijske zanke - zgodbe o "našem življenju". Takrat smo "budni", takrat vidimo "po božje". (Ubogi Bog!)
In če je trzanje nasprotje mirovanja in je gib sinteza enega in drugega; če je gib mirovanju in trzanju to, kar je beseda tišini in hrupu, potem si tako kot beseda tudi gib zasluži svoje mesto znotraj oprispodobljanja Boga.
In ko smo vse to premislili - ali se ne bi morale vse religije, če so količkaj duhovne, preimenovati v
Balet.
Naša človeškost, kolikor je kulturna, je v osnovi iztrganost iz trzanja."Trzanje kot nedomišljeno stremljenje k nedoločenemu cilju"
Trzanje kot prastari binarni jezik. Namesto enk in ničel - sem in tja. Kot neuspešno oponašanje nedoločljivosti kvantnega delca. Kot brez-smotrno delovanje. Kot nedomišljeno stremljenje k nedoločenemu cilju. Kot nenamerno iskanje dobitka, napredka. Kot loterija. Kot histerija. Kot oblika brezobličnosti. Kot priča niča.
Trzanje kot izraz duha, ki je dovzeten za nevrotičnost, če najde - ah, kdaj že! - razloge zanjo. (Prisebnost, kultiviranost pač ni razumsko opravičljivo stanje duha.)
Evolucijska funkcija uma je med drugim tudi ta, da naplete zgodbo, ki bo človeka umirila do te mere, da bo lahko žlico obare prinesel k ustom še polno.
Trzajoče roke se ne morejo pogovarjati.
Ali niso ljudje, ki jecljajo, samo dokaz, da so videli Resnico, ki ne dovoljuje sladkobnih zgodb, ki bi jih lahko povedali ne-trzaje?
Kaj je bilo prej - trzanje ali mirovanje?
Ko vidimo svet smiselno, koherentno in polno, takrat skozi evolucijo razvit mehanizem človeške domišljije uspešno opravlja svojo nalogo, da omogoča kompleksno in optimalno delovanje človeškega organizma in zagotavlja uspešen prenos genov - uspešno namreč ustvarja zgodbo o našem življenju, ki se nam kaže kot smiselna; uspešno nas kultivira. (Spomnimo se le tega, da bo človek s smislom v povprečju bolj zdrav, bolj ambiciozen, in bo nasploh deloval družbeno konstruktivno bolj kot nekdo brez smisla)
Ko pa svet vidimo brez-smiselno, takrat pravzaprav razkrinkavamo evolucijske mehanizme, ki delujejo z namenom uspešnega prenosa genov; takrat smo se uspešno izmotali iz tako prepričljive evolucijske zanke - zgodbe o "našem življenju". Takrat smo "budni", takrat vidimo "po božje". (Ubogi Bog!)
Kdaj že se je Zahod odpovedal prvinskosti ritmičnega trzanja - in jo preglasil s sladkobnimi, kultiviranimi melodijami? Kdaj se je odpovedal brezobličnosti trzanja, ker da ne gre vkup z lično pozlačenimi bogovi, s sladkimi, smejočimi se Jezusi! Kdaj je prekril strašljivo razrvani obraz Kristusa, ob pogledu na katerega groza spregovori v jeziku trzanja? Kdaj smo Bogu odvzeli ime Groze in ga nadeli zanikanemu hudiču."Tudi gib si zasluži svoje mesto znotraj oprispodabljanja Boga"
In če je trzanje nasprotje mirovanja in je gib sinteza enega in drugega; če je gib mirovanju in trzanju to, kar je beseda tišini in hrupu, potem si tako kot beseda tudi gib zasluži svoje mesto znotraj oprispodobljanja Boga.
In ko smo vse to premislili - ali se ne bi morale vse religije, če so količkaj duhovne, preimenovati v
Balet.
