Delavnica iz risanja sanjskega sveta

"Narišimo si svet" bi lahko bil naslov neke delavnice, ki bi jo z evropskimi sredstvi po osnovnih šolah izvajala neka nevladna organizacija. Na njej bi otroci na velik list papirja na sredini učilnice narisali svet, kakršnega si želijo. Potem bi se s prijazno moderatorko razgovorili o narisanem konglomeratu svetov, delavnico pa bi zaključili s povabilom otrokom, naj vsak pove, kaj bo v tem letu naredil za to, da bi se njegova vizija uresničila.

Mar ni zanimivo, da se nam zdi zgornji scenarij za otroke povsem primeren - priznajte, da vas je prav navdušil! -,  če pa bi bila delavnica namesto otrokom namenjena odraslim, bi se nam vse skupaj zdelo malo čudno in patetično. "Sanjarijo naj otroci, mi, odrasli, pa vemo, kakšno je resnično stanje stvari. Svet je kompleksen in le stežka izboljšljiv."

Pa ni! No, meni se zdi, da ni. Svet se da spremenit. Načeloma je postopek tak: Lotiš se dela in spremeniš svet. - In ja, takšne delavnice nam, (ne)aktivnim državljanom, manjkajo. Vsa ta resnost odraslih, ko pride do vprašanj "reševanja sveta" in grajenja "najboljšega možnega sveta", se mi zdi zelo naduta. Češ, "mi, odrasli, vemo". Ne! Vi, luzerji, ne veste! Zmagovalci vejo bolje! Poglejte Elona Muska, Jacka Maja, poglejte svetovne voditelje. Poglejte Muskov entuziazem in njegove rezultate. Poglejte Majevo vizionarstvo in njegove projekte. - Ja, zakaj pa ne: Poglejte v Davos in svojo skepso in pesimizem raje prodajajte komu drugemu.

"Srečna družba" (naslovil B.P.; risba: Rahat Hasan)

Forum za "izboljševanje stanja sveta"

V Davosu so te dni zbrani otroci sveta na delavnici s podobnim, sicer malo manj sanjavim naslovom. Ne počnejo nič drugega, kot izvajajo zgoraj opisano delavnico - le da so odrasli in le da so to ekonomsko, politično in/ali intelektualno najuspešnejši odrasli sveta. Oprostite mi moj morda pretirano naiven in prizanesljiv pristop, ampak ob vseprisotni skepsi v dobre namene teh (in magari vseh ostalih) ljudi, sem z velikim veseljem pristranski.

Svet se da spreminjat. Ja, ne kupim tega radikalno levičarskega cinizma do politike - češ, politika je v kapitalizmu nemočna pred pošastjo kapitala. Je pa res, da morajo danes bolj kot kdajkoli prej politiki rešitve iskati skupaj z gospodarstveniki. Zato Davos morda postaja novi G20 ali novi OZN. Pa bo rekel kdo: "A zdaj nam bodo pa neizvoljeni gospodarstveniki krojili usodo? Barabe kapitalistične!" Ampak lahko gledamo tudi drugače: Dobra stvar pri gospodarstvenikih je ta, da so tudi oni samo ljudje. Tudi v dobrem smislu. Tudi oni podlegajo tej čudni človeški lastnosti, da nam prija delati dobro.

Politika brez vizij

Politika ne sme biti le reševanje problemov, s katerimi se sooča svet. Politika mora aktivno ustvarjati sanjski svet. Da pa bi lahko to počela, mora najprej imeti sanje, vizijo, pravljico, risbo. 

Živimo v času, ko v ospredje vedno bolj prihaja možnost, da družbo oblikujemo povsem po svojih željah. Delovni procesi se avtomatizirajo, zato je potrebno razmišljati, kaj naj ljudje počnemo, kako naj živimo. Kdaj in kje naj se srečujemo - ko ne bo več delovnih kolektivov? Kakšen naj bo javni prostor? Kakšen družbeni status naj ima virtualna resničnost? Kakšne skupnosti so optimalne za človeka?

A ni zanimivo, da so na političnih soočenjih politiki tako redko (če sploh kdaj) vprašani, kakšna je njihova idealna družba? Vedno jih sprašujejo samo to, kako bi rešili ta in ta problem. Problemi bi morali biti dojeti zgolj kot izjeme, kot deviacije na sicer vnaprej zastavljeni poti do doseganja vizije dobre družbe.

Od vizij, ki se jih vendarle da opazit v političnem prostoru, je še najbolj razpoznavna socialistična vizija Levice. Ampak to je tako zagrenjena politična sila (in vizija), da je ne bi podprl niti, če bi se strinjal z vsemi njenimi stališči. Vizija mora biti navdihujoča, zbujati mora pozitivne občutke! Popularna, mainstream, libertarna vizija je po drugi strani na nek način anti-vizija. Ona pravi: "Pustimo dinamiki človeške ustvarjalnosti, lakomnosti in neenake razdeljenosti talentov, da se odvija po svoje, in to kar pride ven, je naša vizija." To ni vizija. To je loterija.

Izsek iz moje vizije

No, naj še jaz zapišem, kako si predstavljam "boljši svet", oz. v kakšno smer gredo moja "vizionarska" razmišljanja. Pripravite se na banalne predloge.

- Meni gre recimo na živce ta (pre)nasičenost javnega prostora z reklamnimi panoji. Na moji risbi sveta jih ni. Pa ni mi všeč, da zvočno okolje mesta napolnjuje turobno hrumenje prometa. Na moji risbi sveta se v mestu sliši človeško čebljanje. Prav tako mi ni všeč, da dobršen del urbanega prostora zapolnjujejo parkirani (ali pa vozeči se) avtomobili. Lepše bi mi bilo, če bi bile tam klopce ali pa fliper ali pa kakšen kip.

To pogrešam v politiki! Sanjarjenje. Pa prometni znaki se mi zdijo preveč hladni in strogo funkcionalni. Nočem jih. Kot da smo ljudje neka totalno ne-estetska bitja. Del moje vizije je tudi to, da ljudje živijo v kulskih skupnostih, ne pa tako osamljeno. In ne tako obkroženo s popolnimi neznanci. V moji viziji ljudje niso tako izčrpani od dolgočasnega dela. Izčrpani so od zanimivega dela. V njej so vijugaste ceste, ker v času, ko bo brezdelje edino delo, ravne in učinkovite ceste ne bodo tako smiselne. In v moji viziji ljudje večkrat skupaj pojejo. In ne jejo sami.

Morda ima človeštvo prvič v svoji zgodovini možnost, da živi povsem tako kot si želi; da uresniči svoje sanje. Za to pa poleg vse potrebne tehnologije potrebuje predvsem - sanje.