Na zdravje!
Pred dvema tednoma sem zelo zaneseno zatrjeval, da je ni sile, ki bi h kulturnemu osiromašenju sveta prispevala bolj kot boj za univerzalno sprejetost človekovih pravic. Še vedno se mi zdi poanta tistega teksta relevantna, sem pa v tem času veliko razmišljal o neki drugi sili, ki bi se omenjenemu boju za pravičnost lahko po vplivu povsem dostojno zoperstavila. Gre za boj za zdravje. Ker: "Kdo bi pa rad bil bolan?"
“Ljudem je treba pustiti, da jejo, kadijo, pijejo in uživajo rdeče meso, kolikor sami to želijo."
Se spomnite te kontroverzne izjave norveške ministrice za zdravje? Nad njenimi izjavami se je zgražala tamkajšnja sekretarka urada za javno zdravstvo, češ da je s takšnim postopanjem javno zdravstvo vrnila za desetletja v preteklost. Tudi jaz sem bil sprva nad takšnim postopanjem začuden. Zdaj jo več kot razumem. Gre za primer avtentične liberalne, odprte, napredne, demokratske drže.
(Takšna toleranca do "nezdravega" načina življenja seveda odpira mnoga etična vprašanja glede pravične razdelitve sredstev za zdravstveno oskrbo med tiste, ki živijo zdravo in tiste, ki ne živijo tako, a to je vprašanje za kdaj drugič.)
Zato ker zdrav način življenja je navsezadnje le eden od "načinov življenja", ki si v liberalnih demokracijah zasluži enako spoštovanje. Nekateri pač živimo/jo nezdravo. In to je okej. Hočem reči, da imamo vso pravico do nezdravega načina življenja, kolikor govorimo o demokratičnem spoštovanju različnih pogledov na to, kaj predstavlja dobro življenje. (Tu se izogibam etičnim in moralnim sodbam. Zanje je v javnem forumu predpisan poseben prostor.)
Govorim o tem, da se mora država izogibati izrecnemu narekovanju, kako naj ljudje živijo, če želi gojiti občutek enakega spoštovanja do različnih načinov življenja; do različnih 'kultur'.
Podobno kot kultura človekovih pravic in podobno kot pobožanstvenje znanosti, podobno je tudi "zdravizem" sila kulturnega poenotenja. Na misel mi pride Tolstoj, ki je v Ani Karenini zapisal: "Vse srečne družine so si podobne, vsaka nesrečna družina pa je nesrečna po svoje." Mar ne bi mogli tega principa prenesti tudi na zdravje? Vsak človek, ki se količkaj pusti izneveriti idealu popolnoma zdravega življenja, je bolan po svoje.
Zato je ta zdravstvena mrzlica odličen primer kulturnega hegemona, ki siromaši kulturno raznolikost v imenu neke dozdevno višje in dozdevno obče sprejete vrednote - zdravja.
Karkoli počneš, počneš zato, da boš zdrav. - Tako vsaj beremo v raznih blogih in oglasih za še tako privlačne reči. Recimo:
Petje v zboru manjša stres! (Kot bi rekli: "Pitje tega sicer odurnega napitka zmanjša stres!") Seks je zdrav. (Aaa, potem pa se pa le lotimo tega res zoprnega opravila.)
Dobri odnosi dobro vplivajo na vaše zdravje. (Ajaaa. No, potem pa bom končal s temi slabimi odnosi. Samo še en teden, prav?)
Zdravo je hoditi na koncerte. Zdravo je na Filofaksu hoditi po stopnicah. Berem, da tudi ni zdravo biti osamljen. Zdravo je celo biti religiozen, ali vsaj religiozno vzgojen.
Berem, da ima objemanje množico pozitivnih učinkov na zdravje. ("Huh, no prav. Objemi me, ampak samo za 5 sekund, prav?") Zdravo je, oziroma bolje, ni zdravo biti - moški ("Mrš!"). Zdravo je gledati naše najljubše TV serije. ("Uf, še dobro. Bom vsaj kaj odnesel od vsega tega dolgočasja.")
Lahko si predstavljamo človeka, ki je sledil vsem zgornjim in še stotim drugim "oglasom", in po dvajsetih letih končno odkljukal še zadnjo razvado ter z nepredstavljivim cinizmom in obupom, kakršnega svet še ni videl, zavpil: "Zdrav sem!!!"
Gre za izrinjanje koncepta dobrega. Dobro je tako ali tako zastarel, z metafizično navlako omadeževan koncept. Ja, navadite se, da počasi ne boste več mogli živeti "dobro", biti "dobri". Tudi lepo ni več počenega groša vredno, če ni zdravo.
Pod tem stremljenjem za zdravjem pa se skriva še nekaj drugega. Globok obup nad trenutkom. Trenutek nima več potenciala, da zadovolji. Preveč nalog smo mu, otroci cvetja, naložili, zdaj pa nas je razočaral. Zopet odkrivamo modrost starejših ljudi, ki jih postmoderna razdrobljena miselnost še ni tako močno zaznamovala, le da v nekakšni cinični obliki.
Gre za modrost odlašanja, za sposobnost videti širšo sliko. A gre za popačeno verzijo te modrosti. Osiromašeno poetike dobrega in lepega in namesto tega prežete s konceptom zdravja kot sredstva za - učinkovitost (zdravi ljudje so najbolj učinkoviti, če še ne veste).
Kakšno nezaupanje do doživetja in kakšen obup nad trenutkom! Smejemo se, ne ker se nasmeh preprosto zgodi in ker je nasmeh sam svoj največji apologet, pač pa ker nam je bilo rečeno, da bomo s tem zadovoljili nekega boga, boga, ki sliši na ime Zdravje.
Ravno zadnjič sem na Valu 202 slišal nekega gosta, fitnes trenerja, ki je opisoval očitno razvidno dejstvo, da čokolada zadovolji zgolj za trenutek, lepa postava pa da ostane, zaradi česar naj bi bilo odločanje med enim in drugim ne le enostavno, pač pa kar nekako samo po sebi umevno. "Kaj ti bo trenutek, ko si pa lahko trajno zdrav!"
Zato, če sem vas s temle zapisom ujel ravno kje na morju ali bilokje drugje v družbi prijateljev in žlahtne kapljice, pridajam v vašo sredo še svoj: Na zdravje!
 |
| Lepo porjavele kubanke. |
Pustite ljudem, da zbolijo!
“Ljudem je treba pustiti, da jejo, kadijo, pijejo in uživajo rdeče meso, kolikor sami to želijo."Se spomnite te kontroverzne izjave norveške ministrice za zdravje? Nad njenimi izjavami se je zgražala tamkajšnja sekretarka urada za javno zdravstvo, češ da je s takšnim postopanjem javno zdravstvo vrnila za desetletja v preteklost. Tudi jaz sem bil sprva nad takšnim postopanjem začuden. Zdaj jo več kot razumem. Gre za primer avtentične liberalne, odprte, napredne, demokratske drže.
Ne živimo, da bi bili zdravi. Zdravi smo, da bi živeli.
Ministrici dam prav. Če kaj, je demokracija v tem, da ljudje vedo, kaj je prav, pa čeprav jih to pokoplje. Zdravstveni sistem ni namenjen ohranjanju ljudi pri tem daljšem življenju, ampak ohranjanju ljudi pri zdravju, da lahko živijo, dokler pač resneje ne zbolijo in umrejo.(Takšna toleranca do "nezdravega" načina življenja seveda odpira mnoga etična vprašanja glede pravične razdelitve sredstev za zdravstveno oskrbo med tiste, ki živijo zdravo in tiste, ki ne živijo tako, a to je vprašanje za kdaj drugič.)
Zdrav način življenja kot način življenja
Danes je in ideal zdravega človeka. Najbrž nisem edini in najbrž mi ni potrebno biti opremljen s kakšno posebno občutljivostjo, da v tem idealu (še posebno v Foucaultovski družbi nadzora) zaslutim homogenizacijo, poenotenje sicer raznolikih posameznikov in raznolikih načinov življenja.Zato ker zdrav način življenja je navsezadnje le eden od "načinov življenja", ki si v liberalnih demokracijah zasluži enako spoštovanje. Nekateri pač živimo/jo nezdravo. In to je okej. Hočem reči, da imamo vso pravico do nezdravega načina življenja, kolikor govorimo o demokratičnem spoštovanju različnih pogledov na to, kaj predstavlja dobro življenje. (Tu se izogibam etičnim in moralnim sodbam. Zanje je v javnem forumu predpisan poseben prostor.)
Govorim o tem, da se mora država izogibati izrecnemu narekovanju, kako naj ljudje živijo, če želi gojiti občutek enakega spoštovanja do različnih načinov življenja; do različnih 'kultur'.
Podobno kot kultura človekovih pravic in podobno kot pobožanstvenje znanosti, podobno je tudi "zdravizem" sila kulturnega poenotenja. Na misel mi pride Tolstoj, ki je v Ani Karenini zapisal: "Vse srečne družine so si podobne, vsaka nesrečna družina pa je nesrečna po svoje." Mar ne bi mogli tega principa prenesti tudi na zdravje? Vsak človek, ki se količkaj pusti izneveriti idealu popolnoma zdravega življenja, je bolan po svoje.
Zato je ta zdravstvena mrzlica odličen primer kulturnega hegemona, ki siromaši kulturno raznolikost v imenu neke dozdevno višje in dozdevno obče sprejete vrednote - zdravja.
Doživetja kot žrtve na oltarju Zdravja
Pravzaprav me pri tej zdravstveni mrzlici ne moti le problem kulturnega siromašenja, pač pa tudi, če ne še bolj, njen vpliv na siromašenje poetike naših življenj.Karkoli počneš, počneš zato, da boš zdrav. - Tako vsaj beremo v raznih blogih in oglasih za še tako privlačne reči. Recimo:
Petje v zboru manjša stres! (Kot bi rekli: "Pitje tega sicer odurnega napitka zmanjša stres!") Seks je zdrav. (Aaa, potem pa se pa le lotimo tega res zoprnega opravila.)
Dobri odnosi dobro vplivajo na vaše zdravje. (Ajaaa. No, potem pa bom končal s temi slabimi odnosi. Samo še en teden, prav?)
Zdravo je hoditi na koncerte. Zdravo je na Filofaksu hoditi po stopnicah. Berem, da tudi ni zdravo biti osamljen. Zdravo je celo biti religiozen, ali vsaj religiozno vzgojen.
Berem, da ima objemanje množico pozitivnih učinkov na zdravje. ("Huh, no prav. Objemi me, ampak samo za 5 sekund, prav?") Zdravo je, oziroma bolje, ni zdravo biti - moški ("Mrš!"). Zdravo je gledati naše najljubše TV serije. ("Uf, še dobro. Bom vsaj kaj odnesel od vsega tega dolgočasja.")
Lahko si predstavljamo človeka, ki je sledil vsem zgornjim in še stotim drugim "oglasom", in po dvajsetih letih končno odkljukal še zadnjo razvado ter z nepredstavljivim cinizmom in obupom, kakršnega svet še ni videl, zavpil: "Zdrav sem!!!"
Zadnji/Zdanji ljudje
Še komu prihajajo na misel Nietzschejevi "zadnji ljudje" iz Zaratustre? "'Mi smo iznašli srečo,' govorijo zadnji ljudje in mežikajo." - "Mi smo zdravi," govorijo zdanji ljudje in mežikajo (mežikati je zdravo!).Gre za izrinjanje koncepta dobrega. Dobro je tako ali tako zastarel, z metafizično navlako omadeževan koncept. Ja, navadite se, da počasi ne boste več mogli živeti "dobro", biti "dobri". Tudi lepo ni več počenega groša vredno, če ni zdravo.
Pod tem stremljenjem za zdravjem pa se skriva še nekaj drugega. Globok obup nad trenutkom. Trenutek nima več potenciala, da zadovolji. Preveč nalog smo mu, otroci cvetja, naložili, zdaj pa nas je razočaral. Zopet odkrivamo modrost starejših ljudi, ki jih postmoderna razdrobljena miselnost še ni tako močno zaznamovala, le da v nekakšni cinični obliki.
Gre za modrost odlašanja, za sposobnost videti širšo sliko. A gre za popačeno verzijo te modrosti. Osiromašeno poetike dobrega in lepega in namesto tega prežete s konceptom zdravja kot sredstva za - učinkovitost (zdravi ljudje so najbolj učinkoviti, če še ne veste).
Odbijajoče življenje
"Zdravo je," so nam rekli starši, ko smo morali pojesti kakšno grenko zelenjavno juho ali ohrovt. Nekaj odbijajočega pač. Ali nam je danes vse življenje tako odbijajoče in neprivlačno kot ohrovt iz otroških let, da se moramo tolažiti s tem, da je zdravo? Prav mogoče.Kakšno nezaupanje do doživetja in kakšen obup nad trenutkom! Smejemo se, ne ker se nasmeh preprosto zgodi in ker je nasmeh sam svoj največji apologet, pač pa ker nam je bilo rečeno, da bomo s tem zadovoljili nekega boga, boga, ki sliši na ime Zdravje.
Ravno zadnjič sem na Valu 202 slišal nekega gosta, fitnes trenerja, ki je opisoval očitno razvidno dejstvo, da čokolada zadovolji zgolj za trenutek, lepa postava pa da ostane, zaradi česar naj bi bilo odločanje med enim in drugim ne le enostavno, pač pa kar nekako samo po sebi umevno. "Kaj ti bo trenutek, ko si pa lahko trajno zdrav!"
Na zdravje
Nazdraviti bo treba. Na sedanjost, na trenutke lepega in dobrega. Na prezir do skrbi za zdravje, kadar nas ta zapeljuje stran od tega, kar nam je najbolj drago. Naj bo to velikonočna šunka ob družinski mizi, kubanska cigara s starim kolegom ali mastna pica ob koncu utrudljivega poletnega potepanja s prijatelji.
